simbol KB FSR
FRANČIŠKOV   SVETNI   RED
KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI

 

 

SIMBOL  KRAJEVNEGA  BRATSTVA


OPIS   SIMBOLA  

Simbol krajevnega bratstva FSR pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani smo si zamislili kot
zlatorumeni krog, ki leži na belem ozadju  ali  pa v sredini belega kvadrata.
Zlatorumeni krog  je začrtan  s tenkim rjavim robom.

Znotraj  zlatorumenega kroga je  majhna  tiskana črka  tau v rjavi barvi. Črka tau leži  v spodnji desni četrtini kroga, nekoliko pomaknjena proti  robu kroga.
Drugih podob, barv, črk  ali  znakov ni.

 

POMEN   SIMBOLA

Krog  običajno pomeni popolnost in neskončnost.
Zlatorumena barva pa običajno predstavlja  barvo kraljev,  pa tudi toploto, svetlobo, sonce.
Tako smo si  v  simbolu  zamislili  zlatorumeni krog, ki nam predstavlja našega Boga – Kralja vesolja, Božjo luč, svetlobo, Božji sijaj.  Našega  Boga, ki  prinaša  toploto in ljubezen v srca.
Bog  je tudi  neskončen, nespremenljiv, večen in popoln. Te lastnosti predstavlja oblika kroga.
Je edini pomemben in zato je v središču našega bivanja, vse drugo pa ob njegovi podobi zbledi.

Istočasno  nas  zlatorumeni  krog  spominja na Frančiškovo Hvalnico stvarstvu ter na verz
…."Lepo  je  in v velikem sijaju žari, Tebe, Najvišji, odseva."
V tem  smislu predstavlja zlatorumeni krog  tudi  sonce, ki  ga  sveti  Frančišek  v svoji pesmi primerja  z  žarečim sijajem Boga.

 

Rjava barva v simbolu nam predstavlja vse kar je ustvarjeno,  prst,   Zemljo,  minljivost,  nepopolnost, pa tudi človeka in vsa druga bitja.
Črko  tau  je že sveti Frančišek prevzel  kot simbol frančiškanske  karizme.
Majhna  rjava  črka  tau  znotraj zlatorumenega  kroga nam tako predstavlja naše krajevno bratstvo Frančiškovega svetnega reda,  ki je samo neka majhna skupina bratov in sester. Majhna in nepomembna za svet.  A  jo Bog  vseeno  varuje  in ohranja  v svojem srcu.

 

Zlatorumeno sonce  smo v našem simbolu  obkrožili  tudi z rjavo krožnico.
Ta  nam predstavlja Božjo ljubezen do vsega ustvarjenega,  ki  Boga nekako "veže".
Zdi se nam, kot  da  je ljubezen do vsega ustvarjenega, posebno pa ljubezen do človeka,  pravzaprav omejila  Božjo vsemogočnost in absolutnost.
Kot da je zaradi  LJUBEZNI  naš Gospod želel postati krhek, nemočen  in služabnik.