Spodbuda spokornim bratom in sestram
V Gospodovem imenu!
I. O tistih, ki delajo pokoro
Vsi, ki ljubijo Gospoda »z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in z vso močjo« (prim. Mr 12,30) in ljubijo svoje bližnje kakor sami sebe (prim. Mt 22,39) ter sovražijo svoja telesa z njih zablodami in grehi ter prejemajo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa in prinašajo vredne sadove pokore:
O, kako srečni in blagoslovljeni so tisti in tiste, ki vse to delajo in v tem vztrajajo, kajti »Duh Gospodov bo počival nad njimi« (prim. Iz 11,2) ter bo pri njih »prebival« in »ostal« (prim. Jn 14,23);
ti so »otroci nebeškega Očeta« (prim. Mt 5,45), čigar dela izvršujejo, in so ženini, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Mt 12,50). Ženini smo, kadar se zvesta duša po Svetem Duhu združi z našim Gospodom Jezusom Kristusom.
Bratje smo mu, kadar izvršujemo »voljo Očeta, ki je v nebesih« (prim. Mt 12,50).
Matere smo, kadar njega nosimo v našem srcu in telesu (prim. 1 Kor 6,20) po Božji ljubezni ter po čisti in iskreni vesti;
rodimo ga s sveto dejavnostjo, ki mora svetiti drugim za zgled (prim. Mt 5,16). O, kako nekaj slavnega je imeti svetega in velikega Očeta v nebesih!
O, kako nekaj svetega, tolažilnega, lepega in čudovitega je imeti takšnega ženina!
O, kako sveto in ljubo, prijetno, ponižno, miroljubno, sladko, prisrčno in nadvse zaželeno je imeti takšnega brata in takšnega sina: našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je svoje življenje dal za svoje ovce (prim. Jn 10,15) in je prosil Očeta rekoč: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu« ( Jn 17,11), »ki si mi jih dal na svetu; tvoji so bili in si jih dal meni« (Jn 17,6).
In »besede, ki si jih dal meni, sem dal njim in oni so jih sprejeli« in so resnično verovali, »da sem izšel od tebe«, in spoznali, »da si me ti poslal« (Jn 17,8). Prosim zanje »in ne za svet« (prim. Jn 17,19). Blagoslovi in »posveti jih« (Jn 17,17). »In jaz se posvečujem zanje« (Jn 17,19). »Ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame« (Jn 17,20), da bodo posvečeni in popolnoma eno (prim. Jn 17,23), »kakor sva midva eno« (Jn 17,11). In hočem, Oče, »da bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo« (Jn 17,24) »v tvojem kraljestvu« (Mt 20,21). Amen.
II. O tistih, ki ne delajo pokore
Vsi tisti in tiste pa, ki ne delajo pokore in ne prejemajo telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ter se predajajo zablodam in grehom in hodijo za zlim poželenjem ter strastmi svojega mesa, in ne spolnjujejo, kar so obljubili Gospodu, marveč telesno služijo svetu z mesenimi željami in z napori sveta ter skrbmi tega življenja, te drži (v svoji oblasti) hudobni duh, čigar sinovi so in opravljajo njegova dela (prim. Jn 8,41).
Slepi so, ker ne vidijo resnične luči, to je našega Gospoda Jezusa Kristusa. Nimajo duhovne modrosti, ker nimajo Božjega Sina, ki je resnična Očetova modrost.
O njih je rečeno: »Vsa njihova modrost je izginila« (Ps 106,27); in:
»Prekleti so, kateri odstopijo od tvojih ukazov« (Ps 118,21). Vidijo in spoznajo, vedo in delajo zlo in sami vedoma pogubljajo duše. Spreglejte, slepi, prevarani od vaših sovražnikov: od mesa, sveta in hudobnega duha, ker je telesu prijetno delati greh in grenko služiti Bogu!
Vse zablode in grehi prihajajo in izhajajo iz človeškega srca, kot pravi Gospod v evangeliju (prim. Mr 7,21). In ničesar nimate na tem svetu in tudi ne v prihodnjem. In mislite, da boste dolgo imeli v posesti ničevosti tega sveta, toda motite se, ker bo prišel dan in ura, za katero ne mislite, zanjo ne veste in vam je nepoznana. Telo slabi, smrt se približuje in tako umrete grenke smrti. Kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli umre človek v smrtnem grehu brez pokore in zadoščenja, če more zadostiti in ne zadosti, hudič ugrabi njegovo dušo iz telesa ob takšni grozi in stiski, za kakršno ne more nihče vedeti, razen kdor to izkusi. Vsi njihovi talenti, oblast, znanje in modrost, o katerih so mislili, da jih imajo, vse to jim bo odvzeto (prim. Lk 8,18; Mr 4,25). Kar imajo, zapustijo svojim sorodnikom in prijateljem in oni vzamejo in razdelijo njihovo premoženje in potem govorijo: Naj bo prekleta njegova duša, ker bi nam bil lahko dal in pridobil več, kakor je v resnici pridobil. Telo požrejo črvi in tako so pogubili telo in dušo v tem kratkem življenju in bodo v peklu, kjer bodo trpeli muke brez konca.
Vse tiste, ki jih bo doseglo to pismo, prosimo v ljubezni, ki je Bog (prim. Jn 4,16), da zgoraj navedene prijetno dišeče besede našega Gospoda Jezusa Kristusa z Božjo ljubeznijo dobrohotno sprejmejo. Tistim, ki ne znajo brati, naj to pogosto bere kdo drug. In naj to pri sebi ohranjajo s sveto dejavnostjo do konca, saj so te besede duh in življenje (prim. Jn 6,64). Kateri se tega ne bodo držali, bodo morali dati odgovor na dan sodbe (prim. Mt 12,36) pred sodnim stolom našega Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Rim 14,10).
|
|
