BESEDE   VODITELJA

Kot  veste,  je sveti  Frančišek ustanovil  tudi  tretji red,  ki je bil namenjen ljudem vsakega stanu, samskim in poročenim, bogatim in revnim, preprostim in učenim, ki so  želeli  živeti duhovno in spokorniško življenje izven samostanov.
Ti  spokorni bratje in sestre so kljub svojem običajnem  življenju  v svetu živeli zelo strogo, dobesedno so upoštevali evangeljske besede in Frančiškov  zgled  v vsaki življenjski situaciji. Bili so v svojem  življenjskem okolju preprosti,  pravični, usmiljeni, skromni, nenavezani na materialne dobrine ali ljudi, čisti v mislih in dejanju. Pomagali so bližnjemu in se izogibali opravilom, ki niso v skladu s krščansko preprostostjo in čistostjo.  Svoje življenjsko »spreobrnjenje«  v hoji za svetim Frančiškom  so vzeli skrajno resno.
Iz  tega  tretjega reda spokornih bratov in sester  se je  kasneje oblikoval Frančiškov  svetni  red, katerega bratje in sestre  smo.

V današnjem  naprednem in hitrem  načinu življenja ter v relativno visokem standardu modernega sveta,  je  težko slediti  popolnoma enaki poti, kot jo je živel sveti Frančišek in prvi spokorni bratje.
Nekatere stvari se nam zazdijo celo  pretirane in neizvedljive.
A vseeno  lahko tudi dandanes   v svojo  bližnjo okolico prinesemo nekaj Frančiškovega  duha in dobrote.  Še vedno je namreč okoli nas veliko revnih ljudi in ljudi v stiski.  Tretjeredniki zato  radi darujemo ubogim  hrano in obleko, ali darujemo nekaj denarja za ljudi v stiski.

A mnogokrat je še bolj pomembno, da darujemo ljudem  sebe -  svoj čas. Da se zanimamo za bližnjega.  Da si vzamemo čas zanje.  Da  ljudi poslušamo, da smo enostavno z njimi. Da  obiščemo sorodnika, ko je bolan  ali osamljen.  Da v nedeljo skupaj z otroki obiščemo staro teto v domu onemoglih. Da napišemo čestitko ali pismo nekomu, ki ga že dolgo nismo  videli. Poskušajmo deliti drobne pozornosti na vseh naših poteh in v odnosih, ne da bi pričakovali povračila ali pohvale ! 
Prav je tudi, da v svojem okolju in v svojih družinah  z neprimernimi  besedami ne razširjamo nestrpnosti do obrobnih skupin, ampak jih poskušamo dobrohotno razumeti.

Običajno se vedno izgovarjamo, da nimamo prav veliko časa  za obiske, pogovore, poslušanje, pisma  in druge pozornosti  ob tolikih nujnih dnevnih opravkih.  In naše življenje dejansko  drvi mimo, vse dokler… 
dokler sami ne postanemo bolni, ostareli, osamljeni, zavrženi  ali  obsojani.

Nazaj
     

ARHIV
SLUŽBE v FSR- januar 2007
OBLJUBA - september 2006