(po knjigi  F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka")

SREČNI  ZAČETEK  POTI
Nobena stvar na svetu ni tolikšne važnosti za nas, kakor če vemo, kakšen je naš odnos do Boga. Vse, prav vse je odvisno od tega. To je znanost nad vsemi znanostmi, za nas bolj važna kot spoznanje dobrega in slabega, ki je tako silno skušalo Adama in Evo. Če smo si dobri z Bogom, potem je vse dobro za nas, četudi bi nas obdajala najgostejša tema nesreče. Če pa smo z Bogom navzkriž, je vse zoper nas, četudi bi se razprostiral pod našimi nogami najlepši in najbogatejši svet.

Naravno je, če želimo vedeti, ali naše duhovno življenje napreduje. In v tej želji ni ničesar slabega niti nepopolnega. Seveda mora biti v pravih mejah. Ljubezen želi vedeti, ali jo Ljubljeni sprejema ali zavrača. Ljubezen do Boga pa še posebno želi vedeti, ali je Bogu ljuba ali ne.  In tudi  skrbi  nas  glede  tega, saj gre za naš večni blagor.

Mnogo kristjanov je, katerim se zdi zadosti, če so "napredovali" toliko, da sovražijo greh, dalje pa ne gredo. Prepričan sem, da ne spadate v to vrsto kristjanov. Potem so tisti, ki si  odkritosrčno  in vestno prizadevajo, da bi se ognili vsakemu malemu grehu. Nam pa tudi to ni zadosti. Žene nas za tem, da bi ljubili, ljubili Boga in popolnost in da bi ljubili brez vsakega pridržka. Ni nobenega dvoma, da so ta čustva in razpoloženja ter prizadevanja po znatnem delu nadnaravnega izvora in kakovosti, čeprav ima tudi naša narava pri tem veliki delež. Ta čustvena razpoloženja so kakor pravi poklic in ta poklic je dar, ki ga moramo primerjati z darom stvarjenja in svetega krsta, ne da bi ju kaj poniževali. Vemo, da je naša prva dolžnost ustreči milosti, ki nas kliče, hkrati pa se zavedamo, da nas bo to stalo kar nekaj truda.

Kakšen je bil torej naš duhovni začetek? Ves dan je gorel v našem srcu plamen ljubezni do Boga. Želeli smo, da bi veliko storili za Boga, stvari, ki so skoraj mejile na norost. Z vso nepotrpežljivostjo smo hrepeneli za tem, da bi postali sveti, a smo podcenjevali milost vztrajnosti.  Neprenehoma smo strmeli nad Jezusovo lepoto ter o njej razmišljali, medtem ko so nas stanovske dolžnosti in vsakdanji opravki dolgočasili in utrujali.
O srečni trenutki, o srečni dnevi, dnevi polni moči!

Kdaj pa kdaj nas je sicer zajela skušnjava, da bi te dni podcenjevali. Pa smo kmalu uvideli, kako nespametno je podcenjevati tudi najmanjši dar božji, ko pa so kot porok, da bomo s časom deležni večjih in večjih. Spoznali smo, da je naša gorečnost neka duhovna otroškost, s katero pa ima Bog svoje namene. Izkusili smo tudi, da je ta vnema požgala v naši duši veliko plevela. Zorala je tla in zasejala seme, ki bo vzklilo v bodočnosti.  Vedeli smo, da se ne bo nikoli več povrnila in da je bila pribežališče, ki nas je branilo pred svetom prav takrat, ko so njegovi požirajoči žarki grozili, da posušijo našo dušo. Zavedali pa smo se, kako nevarno bi bilo, če bi se preveč predajali čutni sladkosti, ki se rada pridružuje taki goreči ljubezni. Zapeljala bi nas lahko v to, da bi začeli druge grajati, zanemarjati svoje stanovske dolžnosti in se preveč zanašati nase, premalo pa na milost. V žaru te gorečnosti bi bili lahko storili kakšno prenaglo obljubo. Izbrali bi si kak poklic za vse življenje ali pa kar čez noč prevrnili vse svoje navade in se na mah najkoreniteje preusmerili.
A v srcu smo slutili, da bo nekega dne nastopila reakcija, čeprav ne bi mogli povedati kakšna. Zato smo si prizadevali - pa ne toliko, kolikor bi bili morali in mogli - da bi ukrotili in zatrli svoje samoljubje. Prizadevali smo si, da ne bi izgubljali poguma, kadar bi padli v greh, da bi bili odkriti s svojim spovednikom in duhovnim voditeljem. Da bi ne brali knjig, ki previsoko merijo ter se ne lotili nenavadnih molitev in pobožnih vaj. Da ne bi poskušali biti nekaj posebnega, da ne bi razpravljali o veri in govoričili o asketiki, temveč da bi imeli globoko spoštovanje pred molkom Jezusovim in se prav posebno k njemu zatekali, da nam nakloni ta dragoceni dar...

Nazaj