GLASNIKI VESELJA IN UPANJA   
                                                        p. Tarzicij Kolenko

»Glasnik velikega kralja sem!« je Frančišek tistega aprilskega dne leta 1207 odgovoril roparjem v gozdovih med Assisijem in Gubbiom.
Postati glasnik ni preprosto.

Glasnik je služabnik besede.
Frančišek spoštuje besedo. Daleč je od tega, kar so prva usta spregovorila besedo. Človek sam je moral biti ob tem presenečen. Reka besed je preplavila tisto skrivnostnost besede. Vendar je beseda še vedno čudež – večji ali manjši. »Z besedo človek stopi iz sebe in stopa pred druge. Stopa iz svoje skrivnosti v skrivnost drugega. Njeno dno je nedostopno, njene korenine so nedoumljive« (Golub). V kriznih trenutkih, ko bi kamen zaječal od bolečine, se človek sprašuje, zakaj tisti, ki je človeku dal besedo – govor, ne spregovori. Človek hoče besedo in prav to besedo.
Frančišek je izkusil, kaj pomeni, če človek v svoji praznini in bolečini srca vpije pa od nikoder nobenega glasu. Najstrašnejši je »horor vacui« - strah pred praznino. Strašno je, ko si pred globokim breznom, pa od nikoder glasu.

Beseda v Svetem pismu
V besedi se človek izpoveduje, razodeva ljudem, lahko ga razumejo. Po besedi se ustvarjajo vezi med ljudmi. Svetopisemski človek razmišlja, kako beseda preveva vse njegovo življenje: ker ima Bog besedo in govori, ima tudi človek besedo. Človek je Božji sogovornik. Odgovor Bogu lahko odkloni, vendar je potem njegova beseda prazna in nesporočilna. Kadar Bog molči, umolkne tudi človek, tj. govori prazne besede. Kadar umolkne Bog v SZ nastopi groza.
Svet hoče besedo ali vsaj znamenja ali čudež … posebno v našem času. Sv. Pavel pa odgovarja na to praznino človekovega tavanja: »Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, slednjič, te dni nam je govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega … ter nosi vse z besedo svoje moči« (Heb 1,1-3).
Srečen tisti, ki nikoli ni čutil strahu pred praznino v lastni duši, ko kličeš, moliš in rotiš, ker ni odgovora, ker ni besede, ki bi izpolnila praznino srca in duše. Ob bolezni, krivicah, ki se nam zgodijo, ob razočaranjih, trpljenju, doživljamo žejo po besedi, ki nam prinese upanje in rešitev. Vsakdo, ki je to doživel, bo lažje razumel, kako je zaigralo Frančišku srce, ko je slišal v mračni kapeli sv. Damjana besedo s križa: »Pojdi in popravi mojo cerkev«.Šele po maši na Matijevo pa mu je postalo jasno, kako bo vršil poslanstvo glasnika, in niti za trenutek ni odlašal. Kot čudna prikazen, oblečen v grobo kmečko kuto, pokrit s kapuco in okoli ledij prepasan z vrvjo, je hodil po trgih in ulicah Assisija. Kogarkoli je spotoma srečal, ga je pozdravil z besedami. »Gospod, naj ti da mir!«

Glasnik je najprej poslušalec
Najprej vas povabim, da v kratki tihoti spoštljivo premislimo, kje, kako se nas je dotaknila misel, da bi tudi mi po vzoru svetega Frančiška postali »glasniki velikega Kralja«.

Če smo odkrili osebo, ki nas je nagovorila, navdušila, opogumila, če smo časovno in krajevno opredelili kraj te pogumne odločitve, potem zdaj skupaj zapojmo pesem zahvale: O moj Gospod, bodi zahvaljen …

Kako bratje in sestre KB skupaj prisluhnejo Božji govorici
Lectio divina
Lahko si razlagamo, da je sveti Frančišek imel tako spoštljiv odnos do Božje besede prav zaradi svojega izkustva, da je tako dolgo iskal Besedo, ki mu prinese upanje in pokaže pot k izviru veselega oznanila – evangeliju.
»Sveto pismo je bilo vedno osnova in središče v življenju Božjega ljudstva, po njej obstaja in raste, Božja beseda ga vodi in krepi na njegovi romarski poti v obljubljeno deželo« (BR 21). Vsem je znano, kakšno vlogo je imelo za Frančiška srečanje z Božjo besedo. »Božji glas je poslušal z globoko vero in ubogal ha je z brezpogojno pokorščino« (FS 180).
Pot do Frančiškovega izkustva pa za nas ni enostavna, ker je na njej mnogo ovir.

Če nam Božja beseda ostane prav tako neobvezna kakor množica drugih besed, potem izgubimo možnost, da bi na Božjo besedo odgovorili. Frančišek teološko, brez doktoratov dojame moč Božje besede, ko prizna: »Telesno namreč na tem svetu ničesar nimamo in ne vidimo Najvišjega, razen telesa in krvi, imen in besed po katerih smo ustvarjeni in odkupljeni iz smrti v življenje« (3 Fp 33).
Lahko smo presenečeni, ko enači evharistijo z Božjo besedo in Božjo besedo z evharistijo. Frančišek veruje v to kot nekaj po sebi umevnega. V Pismih vsem kristjanom zapiše: »Trdno se zavedajmo, da se nihče ne more zveličati razen po svetih besedah in po krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa« …
Sveto pismo za Frančiška ni le neko branje, ki je dobro, n ga človek bere, ampak moramo v njem »iskati Gospoda, našega Boga in ga najti. Zato v Opominu pravi. »Blagor tistemu redovniku, ki nikjer ne najde večjega zadovoljstva in veselja kakor v najsvetejših Gospodovih besedah in delih« (FOpom 21,1).
Za Frančiška to ni preprosto. V pocijunkulski kapeli je slišal evangelij, ki poroča, kako je Jezus razposlal svoje učence oznanjat Božje kraljestvo. Ves srečen zakliče. »To hočem, to iščem, to srčno želim storiti!« Prav nič ne pomišlja in ne dvomi. Bistveno pri tem dogodku pa je to, da Frančišek zavestno sprejema to sporočilo kot, da ga Bog osebno nagovarja. Sveto pismo zato postane zanj razodetje za njegovo lastno življenje. »Nihče mi ni pokazal, kaj moram storiti. Toda Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija« (2 FOp 16-17).
»Preiti od vedenja, ki kroži okoli lastnega jaza, v vedenju, ki kroži okoli Boga, je duhovni obrat, ki ga doživi, kdor brez pridržka posluša Božjo besedo« (FS).
Poleg evharistije, bratskega lomljenja kruha je skupinska meditacija Svetega pisma gotovo najučinkovitejši način, kako me nagovarja Bog preko Božje besede in preko izkustva bratov in sester. Ob privatizaciji kapitala, ki jo dobro poznamo, občutimo tudi privatizacijo vere in verskih čustev.
V skupini, bratstvu Božjo besedo najprej poslušamo. Božja beseda je darovana vsakemu, če ga zadene (vsakega drugače), mora človek na to darovano besedo odgovoriti. In če s tem darovanim in svojim odgovorom obogati svoje bratstvo, nastane čudovito ozračje Božjega Duha.
Pogoji za dobro skupinsko meditacijo. Primeren čas, kraj – okolje, popolna sprostitev …

Kaj hoče Frančiškova druščina v slovenski hiši?
1. Živeti evangelij po vzoru sv. Frančiška. Je to dovolj, da opraviči svoje poslanstvo. To je dovolj, to je vse. Slovenska hiša ni brez podob bogov. Mnogi so zamenjali svojega Boga, ki jih je pri krstu sprejel kot Božje otroke v svoje naročje s tujimi bogovi, ki so izpodrinili življenje ljubečega Gospoda. V razkristjanjeni slovenski hiši se bohoti globalizirani bog kapitala. Hoče imeti prvo besedo. Najprej se je lotil človeka, mu odvzel osebno dostojanstvo, ko je iz njega naredil produktivno silo, ki kopiči kapital, dela za plače, se bori za čimveč imeti … Da bi to dosegel, mora imeti močne komolce, iz tega sledijo krivice. Mali človek je ponižan, ker se komaj preživlja na račun bogatih, ki niso nikoli dovolj bogati. Zdi se, da je vse v tej slovenski hiši narobe. Družina krvavi, mladina se pobija ali beži v zasvojenost, smrt.
2. Kaj počneš ti »glasnik velikega Kralja« na tej areni, saj ti nenehno dopovedujejo, te niso pripravljeni poslušati.
3. Čakaj, bodi tu, če si res glasnik. Bodi tu. Tvoje sporočilo ni od včeraj. Ko se bo svet naveličal svoje resnice. Ko njihovo »bogovi« ne bodo mogli odgovoriti na vprašanja, ko bodo ljudje v srcih začutili praznino, bodo pokleknili pred resnico tvojega sporočila. Zato čakaj. Prihajali bodo. Ne vsi. Tisti, ki bodo iskali več kot morejo dati ti trenutni bogovi. Ko bodo odkrili sveto znamenje – zakrament bodo prosili za »Živo vodo«. Če boš ti posoda za živo vodo, se bodo odžejali in vzljubili Življenje.
Čakaj, prihajajo, morda jih srečaš že danes ali jutri.

Neverjetno odkritje – Vodilo in razlaga FSR
Ko sem razmišljal, kakšna naj bi bila podoba naših krajevnih bratstev, kakšni naj bi bili bratje in sestre v njih, da bi ne delovali odbijajoče za sodobnega razvajenega slovenskega Zemljana. In glej! Že sem imel v rokah knjižico s. Rite Vicidomini »Razlaga Vodila FSR«. Nič tretjeredniško zastrašujočega, kar nekatere odbija, da bi se pridružili našim bratstvom. Prvi vtis, ko sem knjižico na duše prebral: če bi naši dobri verniki prebrali to knjižico, bi izgubili vse predsodke in bi mnogi šli za Frančiškom. Prva misel, ki mi je padla v oči: Papež Pij XII. Je dejal: »da bratje in sestre FSR niso že popolni, kadar vstopijo v red, ampak to lahko in morajo postati v bratstvih, ki so šola krščanske popolnosti, izvirnega Frančiškovega duha, pogumnega in mogočnega dejanja za izgradnjo Kristusovega telesa«.

Lik glasnika veselja in upanja v Vodilu FSR
Samostani – oaze miru
Mnogi iskalci miru se sicer bojijo odločitve, da bi svoj mir iskali znotraj zidov samostanov. Samostansko življenje pa občudujejo, radi se gibljejo v senci samostanov. Tudi okrog samostanov, kjer delujejo Frančiškovi bratje ali klarise, se zbirajo bratje in sestre FSR in so del velike Frančiškove družine. Še več, FSR povezuje vse prve redove Frančiškovih manjših bratov ali pa se vključuje in bogati lastno oltarno občestvo. Vsak brat, sestra postaneta nosilca karizme serafskega očeta:  ljubezen do evangelija, da bi preko njega spoznali Jezusa Kristusa in hodili za njim.

Iskalec Kristusa
Nismo v posesti vse resnice. Zato se izogibamo nastopaštva. Ponižno iščemo podobo Kristusa. Sv. Frančišku se je zasvetila v obrazu v obrazu zmaličenega gobavca. Kristusa ne iščemo samo za to, da bi ga mogli posredovati drugim. To je nevarno. Kaj hitro bi lahko postali aktivisti.  Temu se izognemo, da napredujemo v veri in neprenehoma hrepenimo po srečanju z Jezusom v evharistiji, Cerkvi in v bratih in sestrah. Najprej naj bi brate in sestre srečali znotraj KB. Takšni smo in drugačni. Drugi so meni dar, jaz sem drugim dar. Če si prizadevam, da bi drugi bili ob meni srečni, pomeni, da sem krasen dar. Če pa samo od drugih pričakujem, potem sem razočaran.
Ljubezen do Božje beseda, zlasti do evangelija in Svetega Rešnjega Telesa so nujna sredstva in pomoč, da bi v svetu živeli karizmo sv. Frančiška, ki pravi. »Na tem svetu od Najvišjega Božjega Sina ne vidim telesno ničesar, razen njegovega najsvetejšega telesa in njegove najsvetejše krvi!«

Bratstvo je dar
Dar vedno predpostavlja darovatelja. Imenitnejši je darovatelj, več pomeni dar (če nam papež podari preprost rožni venec je to dvojni dar). Bolj je dar izbran, več pomeni.
- »Gospod sam me je navdihnil, kako naj živim.« Poklic v Frančiškovo bratstvo je najprej dar za mene… Svobodno smo tukaj, morda nas je kdo nagovoril, da smo šli po stopinjah Asiškega ubožca
- Dar za druge. Nikoli daru ne pripravljamo za sebe, vedno je nekomu namenjen. V kolikor smo ga zavestno in z veseljem sprejeli, toliko bolj nas osrečuje, bogati pa tudi vse tiste, s katerimi živim ali katerim sem darovan kot dar. Zato se sv. Frančišek zahvaljuje: »Gospod mi dal brate!«
- Svojo zaobljubo damo v roke predstojnika, preko njega damo besedo Njemu, ki nas je s svojo Besedo obdaroval. Bog svobodno daje svojo Besedo, človek svobodno odgovori na Božjo besedo. Brat, sestra javno potrdi svojo odločitev živeti krstno odločitev za življenje po evangeliju v svetu po zgledu sv. Frančiška in Vodilu FSR.
- »V bratstvu je vsak član poklican, da razvija svojo poklicanost v hoji za Frančiškom in to tako, da vedno bolj spoznava njegovega duha in njegov ideal, da bi lahko hodil za Kristusom na njegov način« (s. Rita V.).

Narava bratstva
Narava bratstva je bratstvo. V družini ni funkcij, lahko so službe (služiti). Kaj hitro se zgodi, da kdo služenje spremeni v funkcijo, ki pa je naravnana na oblast. Vsaka oblastnost znotraj bratstva pomeni krhanje bratskih odnosov, podobno kot v družini.
Včasih se sliši, da Frančiškovo bratstvo ogroža družinske odnose. Če pa pogledamo Vodilo, smo presenečeni, kako je ovrednotena družina: »V svojih družinah naj živijo v Frančiškovem duhu, miru zvestobe in spoštovanja življenja. Prizadevajo naj si, da bodo znamenje v Kristusu že obnovljenega sveta« (ČL 17).
»Družina, ki živi v duhu miru, ki zvesto spolnjuje dolžnosti, ki spoštuje življenje, je zakrament, znamenje obnovljenega sveta in prisotnosti Kristusa ter njegove daritve na križu.«

Božje ikone
Kakor zakonci zrcalijo Božjo ljubezen skozi posvečeno zakonsko ljubezen. Tako naj bi brat, sestra FSR zrcalila podobo, ikono svetega Frančiška, ki je imago Christi – podoba Kristusa, To si je močno želel. To naj bo tudi naša želja.
Če si našel, brat, sestra brate v objemu sv. Frančiška, si našel svoj prostor pod soncem. Srce odpri, podaj roko in hvali Najvišjega.

Našel si svoj prostor
pod soncem,
hosana kliči.
Našel si vse.

Nihče v ta svet
prostor ne sme.
Tvoj je ta prostor.
Razširi roke,
bratom odpri srce;
ljubi življenje,
četudi se križ nanj podre.

Ne išči sreče drugje.
Sonce nate posije,
tu kjer si, najdeš odgovor na vse.
Ljubezen zastonjska
ti vsaka vrata odpre.

nazaj