GLASNIKI VESELJA IN UPANJA
brat Stjepan Lice

    

Začel bom z vprašanjem, ki se mi zdi bistveno: ste veseli? Ste veseli ljudje? Tega vprašanja ne postavljam kar tako, površno, kot tudi nima smisla, da bi nanj odgovorili kar tako, površno.

Ste veseli ljudje? Popolnoma jasno mi je, da življenje nikogar izmed nas ni preprosto, enostavno. V življenju vsakogar izmed nas sta bolečina in osamljenost. Nerazumevanje in tesnoba. Krčevitost in hitenje. Je polno vsega, kar je življenje. Brez tega ni mogoče biti človek.

Če pa bi morali svoje življenje strniti v eno besedo, če bi morali sami sebe izraziti z enim izrazom, ali bi se, brez razmišljanja in brez naprezanja, odločili za besedo »veselje«? Bi rekli: da, jaz sem vesel človek? Vesel, ker živim? Kljub vsemu. Ali – ravno zaradi vsega.
Časi so resni. Tudi od nas pričakujejo, da smo resni in tudi sami od sebe to pričakujemo. Vendar resnost ne izključuje veselja. Še več, potrebno bi se bilo vprašati: če nismo veseli, v čem je potem naša resnost?

O evangeljskem veselju

Jezusova želja, njegova prošnja,  naslovljena na Očeta in na vse nas, na vsakega posebej, je, da bi bilo njegovo veselje v nas in da bi bilo naše veselje popolno. To pomeni, da doživlja svoje življenje kot veselje. Pa vemo, kakšno je bilo. Poznal je tako pomanjkanje kot naporno delo, nerazumevanje bližnjih, izdajstvo, smrt. Pa kljub temu govori o veselju. Vse njegovo življenje, vse, kar je povedal, je strnjeno v evangelij. V veselo oznanilo.
Nek hrvaški misijonar mi je nekoč pripovedoval, kako so se v Ruandi sopreobrnjenci, ki so pravkar slišali za evangelij, spovedovali, če so bili žalostni. Zanje je biti žalosten nezdružljivo z evangelijem, z veselim oznanilom. Pri tem ni pomembno zaradi česa so bili žalostni. Dejstvo, da so dopustili otožnosti prevladati v njihovi notranjosti, da s svojim obličjem in s svojim srcem niso odražali Božje bližine, njegove ljubezni, je bilo zanje isto kot nevera.
Da, tudi Jezus je jokal. Evangelist je zapisal, da je jokal ob smrti svojega prijatelja Lazarja, ko je videl žalost Lazarjevih sester Marije in Marte in njegovih prijateljev. Bil je pretresen v duhu in je vznemirjen zajokal. Vendar ga njegove solze niso zaprle v žalost, marveč so ga vodile v globlje srečanje z Marijo, Marto in Lazarjevimi prijatelji. Napotile so ga k Lazarjevemu obujenju.
Pretresenost nam pomaga ali bi nam vsaj naj pomagala, da bi v polnosti okusili življenje, da bi s celim bitjem doživeli veselje in bolečino, srečanje s sočlovekom in z Bogom. Odkriva nam, da je mogoče istočasno občutiti tako bolečino kot veselje.Prav gotovo drži, da ravno bolečina odpira v nas prostore veselja. Le tisti, ki je okušal resnično žalost, bo znal občutiti tudi pravo veselje. Zdi se nerazumljivo, a je resnično: bolečina je pogosto, zelo pogosto prst, iz katere raste največja radost.

O svetem Frančišku in o modrosti srca

Sveti Frančišek je pred tem, ko je sprejel svete rane na La Verni, molil, da bi okusil ljubezen, s katero je Jezus ljubil človeka, in bolečino, ki jo je zaradi tega pretrpel za ljudi. Zanj in za vsakega izmed nas. Frančišek je vedel, da ta ljubezen in bolečina vedno hodita skupaj. Evangelija ni mogoče živeti ne brez bolečine in ne brez veselja.
Za Frančiška vemo, da je bil v resnici vesel človek. G. K. Chesterton v svoji knjigi »Sveti Frančišek Asiški« zapiše močne besede o njegovi smrti – sestrici smrti: Lahko rečemo s skoraj prav tako globoko gotovostjo, da so zvezde, ki so plule nad tistim mršavim in iztrošenim truplom, ki je ležalo popolnoma golo na kamnitih tleh, vsaj enkrat v vseh svojih sijočih kroženjih okoli sveta človeštva, naprezajočega se v težavah, z zavistjo  zrle nizdol na srečnega človeka.(po Chestertonu, str. 84).
O Frančiškovem veselju pišejo vsi njegovi življenjepisci. Na istih straneh pa so zapisane tudi mnoge njegove težave in dvomi. Življenje v skrajnem pomanjkanju in negotovosti. Bolezni. Razočaranja. Osamljenost in zapuščenost. Izkušnja osebne krhkosti in nestanovitnosti. Vse to je Frančišek z zaupanjem izročal v duha veselja, v življenje v Božjem objemu. Ker je živel z Bogom, je vse, kar se mu je dogajalo, imelo svoj smisel. Vse ga je vodilo bliže k Bogu.
V vsem je vedno bolj odkrival Božjo bližino, Božjo prisotnost. (On je življenjsko, izkustveno vedel to, česar se jaz šele učim: Bog se v ničemer ne želi ločiti od mene in od nikogar izmed nas. Kadar pa se jaz želim ločiti od sebe, bolj ko se želim ločiti od sebe, bliže mi prihaja Bog, tako zelo, da brez oklevanja zavzame moje mesto. Z vsakim izmed nas je tako.)

Frančiška mnogi imenujejo revčka. Imajo ga za nevednega. Vendar sta bila njegovo uboštvo in nevednost blaženosti njegovega življenja. Življenje v blaženstvu. Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Frančišek je imel blago srce: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.

Frančiškova modrost je bila modrost srca, temeljna modrost življenja. V tem smislu je bila Frančiškova modrost enaka Salomonovi. Bog je svoj čas rekel Salomonu, da ga lahko prosi za karkoli. Salomon ni prosil ne za zdravje in ne za bogastvo, ne za dolgo življenje in smrt sovražnikov. Nič od tistega, kar ljudje običajno doživljajo kot predpogoj za srečno in uspešno življenje. Salomon je prosil za modro srce, srce, ki zna razlikovati dobro od hudega, vredno od nevrednega. Razlikovati v vsakem času. Tudi v slabem.

Frančišek je prosil Boga za isto stvar: za modro srce. Vedel je, da bo modremu srcu vse ostalo navrženo. Da mu bo navrženo, pa četudi bo to človeškim očem, tudi njegovim, ostalo skrito. Zato je neprestano molil: Vsemogočni, večni Bog, razsvetli temine mojega srca, daj mi pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, razumnost in spoznanje, Gospod, da izvršim Tvojo sveto in resnično zapoved.

Samo z zares modrim in veselim srcem je mogoče resnično živeti. Natančneje, z evangeljskim srcem. S srcem, ki je občutljivo na evangelij. S takim srcem, ki zna vedno in v vsem prepoznati evangeljsko vsebino. S srcem, ki si upa živeti evangelij v vseh okoliščinah življenja – v navadnih, vsakdanjih, kot tudi v odločilnih trenutkih.

                                                   

Kaj je novega v Božji ljubezni?

Ko sta se sveti Frančišek in sveta Klara srečevala, sta drug drugega spraševala: Kaj je novega v Božji ljubezni? Tako sta se veselila časa, ki sta ga lahko preživela skupaj, da ga nista hotela porabiti za nič, kar bi bilo manjše od Božje ljubezni. Nista ga hotela porabiti za nobeno stvar, ki ni govorila o lepoti in dobroti, ki ni dodajala vrednosti njunemu življenju. Pa ne samo njunemu življenju, ampak sta imela tolikšno zaupanje v Božjo ljubezen,  v porajanje novega življenja v Božji ljubezni, da sta bila neprestano zagledana vanjo. Tako sta vedno in v vsem živela čudež svojega življenja, svežost človeške in Božje ljubezni.

Kolikokrat vam je že kdo v življenju postavil to ali temu podobno vprašanje? Kaj je novega v Božji ljubezni? Kolikokrat ste vi komu postavili to ali temu podobno vprašanje?

Zdi se mi (vesel bi bil, če bi se motil), da se pogosto, prepogosto, sploh ne zavedamo, iz česa so sestavljeni naši pogovori, o čem se najpogosteje pogovarjamo. Kot radi rečejo otroci, da je bolj zanimivo biti poreden kot priden, se zdi, da so tudi nam odraslim bližje teme pogovora, ki, enostavno povedano, ne gradijo. Ne bogatijo, ne opogumljajo naših duš in naših odnosov. Ne ustvarjajo ugodnega, življenje spodbujajočega ozračja.

Če bi majhen, nedolžen otrok poslušal naše vsakodnevne pogovore, polne nejevolje, ogorčenja, groženj, posmeha, razočaranja ... na kaj bi pomislil? Ko bi nas slišal, kako govorimo o življenju, o naših najbližjih, o našem odnosu do dela ...? Bi ga mikalo takšno življenje? Bi doživel naše besede kot spodbudo za življenje v zakonu,  v družini? V frančiškovskem bratstvu?

O odgovornosti za lepoto in dobroto življenja

Nek meni ljub star profesor mi je povedal prigodo, ki se je zgodila njegovi kolegici, spoštovani univerzitetni profesorici. Neko jutro je prišla v službo in je ob delovno mizo odložila dve vrečki, ki jih je prinesla s seboj. Šele takrat je dojela, da je vso pot od doma, nekaj časa peš in nato s tramvajem, nosila smeti, ki jih je ob odhodu v službo vzela s seboj in jih nameravala odložiti v posodo za smeti pred svojo hišo. Ko je profesorica razmišljala o tem, koga vse je srečala, ob tem pa vedela, da jo je videl še marsikdo drug, ji je bilo težko pri srcu. Še teže pa ji je bilo zaradi tega, ker je nihče, prav nihče ni opozoril na to – ali pa morda niso niti nič opazili. Ali pa so mogoče v tem našli celo neko nerazumljivo zadovoljstvo, pa je namerno niso opomnili.

To, kar se je zgodilo tej profesorici, se mogoče dogaja tudi drugim. In prepričan sem, da se v taki situaciji običajno vse konča ali z jezo ali pa s smehopm, s katerim poskušamo obvladati nelagodje.

Če bolje pomislim, se vse to na nek globlji način dogaja mnogim, premnogim. Ljudje so namreč običajno nagnjeni k temu, da nosijo z enega mesta na drugo številne vrečke raznovrstnega, vidnega in nevidnega smetja. Kot da bi tekmovali, čigave smeti, čigave besede o slabih stvareh bodo bolj izjemne in pretresljive.

Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. (Mk 7,15) je zapisano v evangeliju. Kolikor koli je nesnage povsod okoli nas, to ni in ne more biti razlog, da bi se tudi mi vključili v duhovno in nato tudi v materialno onesnaževanje sveta, v katerem živimo.

Kamor koli gremo, je modro nositi s seboj – varovati v duši – dobre misli in besede, lepe zgodbe, dobre namene, pogumno upanje, pripravljenost srca ... Če bomo bolj pozorni nanje, bomo opazili, da so povsod okoli nas, pa tudi v nas in med nami, razumljivo. Tako bomo vztrajno dodajali svoj prispevek k lepoti sveta, v katerem živimo. In kljub temu, da se nam bo zdel ta prispevek skromen, v resnici ni neznaten in nepomemben, marveč še kako dragocen.

Želel bi, da bi se zavedali, kako smo odgovorni za vsako misel, vsako besedo, kretnjo ... odgovorni pred vsakim človekom. Posebej v odnosu do tistih, ki jih imamo radi, do otrok in njihove nepokvarjenosti. Do mladih v njihovih iskanjih, v njihovem odraščanju. Pred starejšimi v njihovi krhkosti. In da ne pozabim reči še tega, ker ni najmanj pomembno, do samega sebe.

 Evangeljski navdih svete Klare

V tem duhu bi želel obrniti našo pozornost na Vodilo svete Klare Asiške in njenega razumevanja življenja po evangeliju. Njeno Vodilo je pravo presenečenje, evangeljsko presenečenje. V Vodilu je največ govora o običajnem življenju. Nič ni določeno kot nekaj brezpogojnega. Vse se skrbno odmerja in usklajuje z evangeljsko ljubeznijo. Več je, na primer, govora o obleki kot o molitvi.

Molk je predpisan, »izjema je bolniška soba, kjer sestre smejo zadržano govoriti za razvedrilo in za strežbo bolnim« (PKI V,3). Poleg tega piše: »Lahko pa vedno in povsod na kratko in tiho povedo, kar je potrebno« (PKI V,4). Človek in človečnost sta pomembnejša tako od molka kot od posta in od vseh oblik pokore, kakor piše sveta Klara sveti Neži Praški »Ker pa nimamo telesa iz brona, niti ne trdnosti, kakor je trdnost kamna, temveč smo krhke in nagnjene k raznim telesnim slabostim, te prosim in rotim v Gospodu ... odtegni se po modri razsodnosti neumerjeni, skoraj pretirani in nemogoči strogosti ... da bi živa s svojim življenjem poveličevala Gospoda, Gospodu izkazovala razumno češčenje in bi tvoja žrtev bila vedno začinjena s soljo modrosti« (3 PA 38-41).

Vse sestre so poklicane k temu, da varujejo klavzuro (PKI XI), vendar smisel klavzure ni sam v sebi, niti v ločitvi od sveta. Smisel klavzure je v prečiščevanju odnosa do sveta, v varovanju dragocenosti tega odnosa. Sestra »ne sme več zapuščati samostana, razen iz koristnega, pametnega, očitnega in uporavičenega razloga« (PKI II, 13). Poklicane so, da v samostan ne prinašajo »govoric iz sveta« (PKI IX, 16) in da živijo tako, »da bodo lahko vedno v spodbudo vsem, ki jih vidijo« (PKI IX, 13), da se za njih posvečajo ne samo z molitvijo, marveč tudi z besedami, z zgledom življenja in da bo po tem njihova molitev oživljena.

Temeljno merilo življenja izrazi sveta Klara z besedami: »Vedno ljubite Boga in svoje duše ter duše vseh svojih sester in zmeraj skrbite, da boste izpolnjevale, kar ste obljubile Gospodu« (Blagoslov 14-15). Bodite ljudje dobre volje. In v tem vztrajajte.

O bivanjski vedrini

Ni namreč mogoče biti čovek brez volje. Kdor nerad živi, je kot da ne bi živel. Zanj je svet utesnjen in mrakoben kraj. Tak človek meni, da za vsakim človekom ostanejo zgolj nekakšni nejasni in pozabljeni sledovi. Po takem mišljenju je vsak človekov trud, tudi njegova ljubezen, prah, od katerega ni kaj dosti pričakovati, pa se mu zato tudi ni treba kaj preveč posvečati.

Da bi človek v polnosti izkusil svojo človeškost, da bi prepoznal svojo obdarjenost in istočasno poklicanost, da je tudi sam dar, je nujno doživeti globoko izkustvo, ki ga imenujem bivanjska vedrina. Bivanjska vedrina, kot jo razumem, je preprosta radost zaradi bivanja, zaradi lastnega obstoja in bivanja vsakega človeka, vsega ustvarjenega, veselje nad dejstvom, da kot človek lahko rastem v človečnosti, v osmišljanju svojih dni in sooblikovanju sveta. Bivanjsko veder človek vsaj v večjem delu svojega življenja spoznava, da je obsijan z Božjo prisotnostjo in naklonjenostjo. Ta obsijanost je njegovo najstalnejše izkustvo. Skozi bivanjsko vedrino se obnavlja otroška nepokvarjenost in dozorevata plemenitost in zanos.

Bivanjska vedrina odpira človeka življenju, pripravlja ga na soočanje z vsemi njegovimi oblikami in sposobnega, da v vsem ohrani zaupanje v premoč dobrega v vsakem človeku. Bivanjsko veder človek je hvaležen za življenje, zagledan v dobro, neprestano čuti potrebo, da se zavzema za druge, jih spodbuja k prebujanju njihovih najboljših moči, da lahko z iskustvom blaženosti živijo svojo enkratnost.

Bivanjska vedrina lahko dela mnoge čudeže in v vsakdanjosti življenja odkriva neslutene lepote, ker je človek po njej bolj občutljiv za govorico ljubezni, s katero je ljubljen. Ko se odloča za bivanjsko vedrino, se človek odloča za vztrajno prizadevanje v ubranosti, skladnosti. Vsi neuspehi, vsi porazi,  vse trpljenje v tem prizadevanju izgubijo svoj pomen. Pogled vedrega človeka, njegovo srce, nista omejena z ničemer trenutnim. Živi prevzet z večnim. Večnim, ki je močno prisotno tudi v minljivem.

O navdušenju

Prevzet z večnim! Mnoge besede pogosto, neverjetno pogosto uporabljamo nezavedno ali pa se vsaj ne zavedamo dovolj njihovega pomena. Tako je tudi s čudežno besedo navdušenje. Tej besedi, ki smo jo v naš jezik, pa tudi v mnoge druge, prevzeli iz grškega jezika, v katerem se glasi enthusiasmus, običajno damo pomene, kot so: navdušenje, zanos, žar, polet, zavzetost ... S to besedo pogosto izražamo oziroma opisujemo popolno predanost nekoga, predanost, ki je že pretiravanje, pa tudi odmik od svoje osi, od svojega središča. Kakorkoli, z njo označujemo človeka, ki je šel daleč, celo predaleč, tako daleč, da za njega ni več vrnitve.

Po vsem tem  ima izraz entuziazem tudi nekako prikrit pomen neprilagojenosti vsakodnevnemu življenju, običajnemu redu in teku stvari. Entuziazem namreč nobene mere nima za dovolj veliko, kaj šele pretirano. Človek, ki je prežet z entuziazmom, od vsakega, posebej pa še od sebe, zahteva vedno več.

Tisto, kar je v besedi entuziazem posebno lepo, ob tem pa tudi posebej zahtevno, je to, da je ta beseda zloženka, v kateri je beseda entheos, ki se običajno prevaja kot prevzetost z Bogom, medtem ko je njen dobesedni pomen čisto enostavno, povsem popolno – v Bogu. Potopljen v Boga. Ves v Bogu.

Je mogoče verovati v Boga, verjeti Bogu, pa ne biti entuziast?Temu vprašanju lahko vsekakor dodamo vprašanje, če je mogoče biti entuziast, pa ne verovati v Boga, ne verjeti Bogu?

Vera v Boga., zvestoba Bogu nujno vključuje entuziazem, navdušenje. Vera in zvestoba se izražata in potrjujeta skozi entuziazem. Kdo lahko spozna Boga z zakrknjenim srcem? Kdo lahko hodi za Bogom s trdim srcem? Kdo lahko z zakrknjenim srcem druge usmerja k Bogu? Navdušeno srce pa v celoti živi v Bogu in ga ni mogoče zvezati z ustaljenostjo, razumskimi in drugimi razlagami, ki tako hitro okradejo človeka. In ravno po tem je navdušenemu srcu zaupana moč, služba voditi druge k srečanju z Bogom.

V navdušenju se razodeva človekovo odzivanje Bogu in sreča zaradi srečanja, ki neprestano preseneča in preraja. Da, samo skozi navdušenje je mogoče jasno in prepričljivo govoriti o Bogu in živeti z Njim.

Evangeljska istovetnost

Samo če bomo obstali pred evangelijem začudeni in polni občudovanja, bomo imeli kaj povedati temu svetu. Takrat bomo primerni za ta svet. Lahko bomo odprli oči in ušesa in srce tistih, h katerim smo poslani.

Pri tem je pomembno, da se v vsem, kar smo, v vsem, kar delamo, zavedamo svoje krščanske, svoje frančiškovske identitete. Kristjan, Frančiškov brat ali sestra, s svojo istovetnostjo (identiteto) ne more delati kompromisov, če hoče ostati in obstati in živeti kot kristjan in Frančiškov.

Prav gotovo drži, da smo poklicani k zavzemanju za svet, ne na način sveta, marveč na Božji način. Morda je ravno v tem največja prevara sveta: da nas zapelje k razmišljanju in delovanju po njegovo: da odstopimo od Božjega načina razmišljanja in delovanja. Od ljubezni. Od blagoslova in čudeža ljubezni. Zato, če se človek, Božji človek, znajde v okoliščinah, ko mora izbirati med čudežem in ljubeznijo, je njegova prava izbira vedno samo ljubezen, pa naj je še tako skromna, neugledna in krhka.

Vsekakor je moč po merilih sveta, v katerem živimo, razumljivejša od skromnosti. Zaradi tega se prizadevanje v služenju tako lahko spremeni v prizadevanje za vladanje. Zaradi tega se dogaja, da v nekaterih okoliščinah življenja odstopimo od evangelija. Kot da evangelij ne spada sem. Tako razmišljanje in obnašanje je pogosto očitno pri razočaranih, prestrašenih ljudeh, ali pa pri tistih, ki so se odločili uspeti za vsako ceno. Taki ljudje razlagajo, da med volkovi lahko obstaneš le kot volk, kot da je to nekaj povsem razumljivega in sprejemljivega,

Da, pogosto se postavlja vprašanje, v koliki meri je mogoče živeti evangelij v svetu. Res, svet lahko tako hitro oblati evangelij. Večkrat je videti, kot da evangelij ni dorasel zvijačnostim, da ni dovolj prodoren in seveda ne dovolj uspešen. Vendar je napačno vprašanje, koliko je mogoče živeti evangelij v svetu. Pravilno je vprašanje, če je svet mogoč brez evangelija. Je človek mogoč brez evangelija?

To nas seveda ne sme pripeljati do tega, da bi bili »proti«, tisti, ki bi se zadovoljili s tem, da bi kazali na zlo v svetu, da bi razkrinkali tiste, ki delajo slabo. Da bi se izčrpali v razkrinkavanju raznih puhlosti, ki se na mnoge, tudi naivne in hinavske načine širijo povsod. To bi bilo brezuspešno delo. Evangelij, Božja beseda, nas uči, da bodimo »za«. Da se odločimo za svet, za čas, v katerem živimo. Samo tako bomo lahko postali ljudje prihodnosti. Samo tako bomo lahko temu svetu odprli vrata v bodočnost.

O hvaležnosti in upanju

Želim si, da bi bili naša hvaležnost in naše upanje tisto, po čemer bi bili prepoznavni. Da bi bili priče hvaležnosti in upanja v tem svetu. Ti dve lastnosti pa sta izraz modrega, evangeljskega srca. Frančišek nam ne preneha govoriti otem. Vsaka njegova beseda nas usmerja k evangeliju. K živemu evangeliju v našem vsakdanu.

Ko govorimo o hvaležnosti in upanju, ne mislimo samo na čustva. V polnosti se izrazita šele kot življenjska odločitev. In sicer hvaležnost – za vse, upanje - kljub vsemu.

Samo hvaležen človek more prepoznati čudež življenja, čudež Božje prisotnosti, čudež življenja z Bogom. Brez hvaležnosti tudi duhovnosti ni. Konec koncev, ni mogoče biti Božji, če nisi hvaležen.

Navsezadnje nas hvaležnost uči tudi upanja. Usmerja nas k njemu. Lahko rečemo, da upanje nujno izhaja iz hvaležnosti. Upanje je zaupanje, da je dobrota močnejša tako od ravnodušnosti  kot od zla, da je ljubezen močnejša od sovraštva, da je zaupanje modrejše od sumničavosti in strahu. Zaradi tega je upanje zelo zahtevno in odgovorno poslanstvo.

Apostol nas vabi, da bi bili vselej vsakemu pripravljeni odgovoriti, če nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas. To ne pomeni, da bi morali imeti vedno pripravljene misli, besede, s katerimi bi izrazili, dokazali upanje, ki je v nas. Apostolovo vabilo je mnogo zahtevnejše. Upanje, ki nam je zaupano, presega vse človeške besede. Zato smo poklicani, da govorimo o razlogih za upanje že prej, preden kdorkoli vpraša po njem. Naša naloga je živeti upanje tako očitno, da ne bo potrebno niti vprašati. Upanje, o katerem govori apostol, je žerjavica, ob kateri se bodo ogrele premrle duše – te ob nas in one za nami – ne da bi mi sami vedeli za to.
Da, odgovorni smo za upanje, posebej mi, ki na različne načine živimo družinsko življenje, mi, katerim so zaupani otroci, mi, ki so nam zaupane duše. Odgovorni smo za upanje, da bo tudi jutri mogoče živeti človeka vredno življenje, da bo še človečnost na tem svetu. Da bo človek vedno našel način, kako bo hodil skupaj z Bogom

Nimamo se pravice utruditi v upanju. Utruditi se v upanju je isto kot naveličanost življenja po evangeliju.Svet na mnoge načine lomi naše upanje. Hoče ga celo prelomiti. Pognati nas hoče v obup. V ravnodušnost. Upanje je namreč varuh osebnosti, varuh dobrih odnosov. Svet brez upanja, brez osebnosti, brez kvalitetnih odnosov, je svet brez Boga.

Zaradi tega je potrebno oblikovati vsak dan, vsak odnos, vsako dejanje na temelju upanja. Pomembno, zelo pomembno je, da vedno upamo, da imamo upanje za vsakogar. Nikomur ne smemo odtegniti svojega  upanja in nikomur ne smemo odvzeti njegovega upanja.

Da, poklicani smo, da vztrajno in hvaležno pojasnjujemo razloge za upanje, ki je v nas. Te razloge kažemo s svojo osebnostjo, kar pomeni s svojim življenjem z Bogom.

Poklicani smo, vsak dan znova, k novemu življenju. K pričanju, da moreta tako človek kot življenje biti vsak dan nova, da je mogoče izkrčiti zarasle poti, obnoviti zanemarjene odnose, preroditi oddaljene bližine.

Frančiškovo bratstvo in upanje

V tem nam želi Frančiškovo bratstvo biti dar in tudi je dar, poseben blagoslov. Bratstvo nam s  spodbudo, naj živimo po evangeliju, priča o tem, da se življenje ni začelo z nami in da se z nami tudi ne bo končalo. Če se ozremo nazaj, skozi zgodovino, skozi evangeljska in frančiškovska stoletja, bomo videli, koliki so pred nami živeli evangelij. Živeli na Frančiškov način. Kako jim ne bi bili hvaležni za njihovo pot, za njihovo zvestobo? Kako jim ne bi bili hvaležni, da so evangelij, Frančiškovo duhovnost, s svojo osebnostjo, s svojim bratskim in sestrinskim življenjem pripeljali do nas, ga posadili tudi v naš čas,  v naše duše in roke?

Ko se s hvaležnostjo oziramo nazaj, je prav, da z upanjem gledamo tudi naprej. To, kar so tisti pred nami naredilio za nas, smo tudi mi dolžni – seveda v skladu z okoliščinami našega časa –  narediti za tiste, ki prihajajo za nami. Moramo jim prenesti evangelij in Frančiškovo duhovnost z zaupanjem, da ga bodo znali in hoteli živeti.
V tem duhu lahko verjamem, da bi bilo primerno reči, da je upanje hvaležnost vnaprej. Da je Frančiškovo bratstvo družina hvaležnih in da ta naša hvaležnost, evangeljska hvaležnost, prežema vso našo zgodovino. Vsak posebej in vsi skupaj lahko živimo iz te hvaležnosti in zanjo. V vsem, kar nam prinaša življenje.

Stari svet in evangeljski svet

Ob vsem tem lahko razumemo, da obstajata samo dva svetova: stari svet in evangeljski svet. Mogoče je biti ali stari človek ali človek evangelija.
stari človek teži k vladanju, evangeljski k služenju;
stari je nagnjen k obtoževanju, evangeljski k opravičevanju;
stari človek je malenkosten, evangeljski pa velikodušen;
stari človek skuša vztrajno barantati z Bogom, evangeljski človek živi življenje kot dar;
stari človek je neprestano zaskrbljen, evangeljski živi v otroškem zaupanju;
stari človek je zvezan s svojo preteklostjo, evangeljski je človek bodočnosti;
stari človek živi v duhu ničevosti, evangeljski človek pa v duhu blaženosti.

Bog – srce našega življenja

Trdno verujem v to, da z zaupanjem v Boga, z Božjim upanjem, neprestano premagujemo starega človeka v sebi, da živimo z zaupanjem v novega evangeljskega človeka tako v sebi kot v tistih, s katerimi se srečujemo, s katerimi si delimo ta svet in odgovornost zanj. Vse je v tem, da pustimo Bogu postati srce našega življenja. Po tem, samo po tem bo vse preprosto in razumljivo.

nazaj