V soboto popoldne, 5.4.2008,  pred tretjo adventno nedeljo, smo se začeli zbirati v Frančiškovi sobi na rednem srečanju. Prihajale so sestre, da poklepetamo, povemo, kako smo preživele mesec in da skupaj počastimo Gospoda in sv. Frančiška. Tako se je kmalu zaslišal serafinski rožni venec, potem pa nam je sestra Zvezdana-Emanuela želela predstaviti papeževo okrožnico »Odrešujoče upanje«. Ker pa papež v okrožnici predvideva, da ima bralec določeno teološko znanje, nam je sestra najprej spregovorila nekaj besed o osnovah krščanskega upanja.

Upanje je ena od božjih oz. teoloških kreposti, je razlagala sestra Zvezdana.  Krepost ni prirojena, ampak je podarjena od Boga. Vera, upanje, ljubezen so tri božje kreposti.
Kaj pa sploh je krščansko upanje?
Upanje Judov je bilo upanje v mesijo. Zlasti Izaija govori o Božjem služabniku, ki bo odrešil stvarstvo. Tudi v Jezusovem času so Judje verjeli v prihod odrešenika, ki bo vzpostavil Božje kraljestvo.   
Krščansko upanje, ki ga je prinesel Jezus, pa ni upanje v minljive stvari, pač pa v tisto, kar je večno in se kaže kot trojno upanje:

1. upanje v Boga, ki je ljubezen, ki je pravi Oče. Svet se ne bo rešil zla, dokler Bog ne bo končal zgodovine. Na koncu zgodovine pa je dobri in ljubeči Bog;
2.  upamo v naše vstajenje – Apostol Peter govori o tem, da ima Bog pripravljeno mesto za nas. Upanje na vstajenje temelji na ljubeči naravi Boga, ki je od mrtvih obudil svojega sina. Apostol Pavel pa pravi, da bo Bog, skupaj z Jezusom, obudil tudi nas in tako bomo poslednji dan vstali od mrtvih in bomo vedno z Njim.
3. Božje kraljestvo je tretja stvar, v katero kristjani upamo. Božje kraljestvo je že navzoče, toda ne v polnosti. Jezus je prišel, da je začel  delati zanj, v polnosti pa bo prišlo z njegovim ponovnim prihodom.

Tako naše upanje ni odrešenje OD sveta, pač pa odrešenje sveta. Obnovljena bo narava in človekova povezanost z njo, z Bogom in z bližnjimi … V upanju lahko živimo zato, ker naše življenje ni slepa ulica, pač pa ima Bog za nas pripravljeno prihodnost.

Sledila je sveta maša, ki nas je poleg veselja ob srečanju z Gospodom, napolnila tudi z veseljem ob sprejemu sestre Terezije Dragan v noviciat. Pater Stane je ob uvodu poudaril, da je odločitev sestre Terezije odgovor na božje povabilo, mi vsi pa jo želimo pri tem podpirati, da bo lahko živela tisto, kar ji je Gospod namenil.
Kasneje je pater Stane v nagovoru poudaril, da je Jezusovo vprašanje, namenjeno učencema:
»O čem se pogovarjata?«, uvod v razgovor, ki ga bo začel z njima. Toda to je vprašanje tudi za nas – kakšni so pogovori, ki jih imamo drug z drugim in kakšni pogovori potekajo znotraj nas? Učenca sta govorila o Jezusu, nosila sta ga s seboj tudi na begu, zato se jima je lahko pridružil in bil sopotnik na njuni poti, ki se je potem obrnila čisto drugam – nazaj, k bratom. Dokler sta bežala, v njima ni bilo vere. Ko pa sta srečala evharističnega Gospoda, sta se vrnila. Morala sta v občestvo, da mu pripovedujeta kaj sta doživela in da izvesta, kako so drugi doživeli srečanje z Njim. In pater Stane je poudaril, da želimo naši sestri Tereziji, da bi vedno znova prihajala k Jezusu z odprtimi očmi, da bi k njej vedno znova prišel Jezus Kristus in da bi prišel tudi k nam vsem.

Predsednica je nato sestri Tereziji simbolično izročila Sv. pismo, mi pa smo se v prošnjah obrnili na Gospoda. Toda nismo ga prosili za tisto, kar lahko sami naredimo, prosili smo ga za tisto, kar lahko da samo On – milost, mir, radost …
V pozdravu miru je pater Stane še enkrat poudaril pomen skupnosti:  samo če se ne pričkamo in neprestano godrnjamo, bomo lahko dali Bogu prostor med nami …
In naše bratstvo se je veselilo nove sestre, ki se nam je pridružila na skupnem romanju za Gospodom.
                                         
Sestavila:s.Irena
nazaj