FRANČIŠKOV SVETNI RED KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI |
|
UTRINKI IN RAZMIŠLJANJA IZ TABORA "Sem jaz gradim družinico" Izbrala sem obisk v duhovniškem domu. Po vodstvom brata Francija se je tja odpravilo petnajst bratov in sester. Sprejela nas je ena od treh sester, ki skrbijo za bolnike in ostarele duhovnike. Seveda so tri sestre in kuharica premalo za oskrbo 14 oskrbovancev, vendar z Božjo pomočjo zmorejo poskrbeti za vse. Najprej smo se oglasili pri zelo bolnem gospodu, ki je ležal skrbno pokrit z rjuho. Sestra mu je dvignila vzglavje, mu ponudila pijačo in mu povedala, da ga je prišla obiskat Frančiškova družina. Toda s postelje ni bilo odziva. Samo telo je govorilo… Tako zelo me spomnilo na Jezusovo držo na križu. Ne, ni imelo razprostrtih rok, le lega telesa je tako zelo spominjala nanj… Starček, pri katerem smo se oglasili potem, je stal sredi sobe, ko smo vstopili. Je v petindevetdesetem letu, ne vidi več brati in tudi noge ga ne ubogajo več. Z veseljem nam je povedal, da ima sobo, ki ima balkon in da s svojima zvestima pomočnicama še vedno lahko sam pride na balkon na sonce. Tretji duhovnik je pravzaprav najmlajši oskrbovanec v domu, toda vid ima tako prizadet, da ni mogel več ostati na župniji. Slučajno je bila z nami njegova soseda, pa smo njej prepustili, da je vodila razgovor. Stala sem na hodniku pred odprtimi vrati in premišljevala – »Tako slabo vidi, da ni mogel več ostati na župniji… Svet je zanj igra svetlobe in senc, v kateri so utonile barve, počasi bodo izginili predmeti, ves svet bo utonil… In kje je tu pritoževanje? Tudi to je utonilo… Sestra nas je peljala še v kapelo, okrašeno s krasnima vitražema Marjana Jermana. Na enem je upodobljen škof Volk, na drugem Jezus ob lomljenju kruha z učencema na poti v Emavs. Tudi vsi oskrbovanci doma so namenjeni v Emavs… Potem sem zavila še v kapelo. Nisem mogla drugače. Tiho sem sedela pred tistim ogromnim križem – »Da, Gospod, samo s teboj je mogoče naprej…Čez žalost, čez bolezen, do konca, kjer nas čakaš, da nas za vedno vzameš v naročje…«
Kosilo je bilo namenjeno klepetanju. In na koncu smo še zapeli in zaplesali. Popoldne pa smo odšli v dvorano, kjer so se predstavila vsa krajevna bratstva. Po sveti maši smo se poslovili od starih in novih prijateljev, da se spet srečamo prihodnje leto, ko nas bosta spet združila Gospod in naš sveti oče Frančišek…
|
|