simbol KB FSR
FRANČIŠKOV   SVETNI   RED
KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI
Nazaj Novosti Napovednik Oglasna deska Simboli Kazalo Povezave Domov

 
Narodni tabor FSR

UTRINKI  IN  RAZMIŠLJANJA  IZ  TABORA  "Sem jaz gradim družinico"

Bolan sem bil in ste me obiskali
 
(zapisala sestra Irena)
V soboto, 3. maja 2008, je bilo pri sv. Antonu Padovanskem na Viču spet živahno. Na narodnem taboru FSR smo se skupaj zbrali bratje in sestre Frančiškovega svetnega reda ter mladina in otroci na festivalu FRAME in FO. Začelo se je s pozdravom, potem pa smo se spet razbežali – otroke in mladino so odpeljali animatorji, starejši smo lahko izbirali med obiskom v duhovniškem domu, dvema predavanjema in adoracijo.

Izbrala sem obisk v duhovniškem domu. Po vodstvom brata Francija se je tja odpravilo petnajst bratov in sester. Sprejela nas je ena od treh sester, ki skrbijo za bolnike in ostarele duhovnike. Seveda so tri sestre in kuharica premalo za oskrbo 14 oskrbovancev, vendar z Božjo pomočjo zmorejo poskrbeti za vse.

Najprej smo se oglasili pri zelo bolnem gospodu, ki je ležal skrbno pokrit z rjuho. Sestra mu je dvignila vzglavje, mu ponudila pijačo in mu povedala, da ga je prišla obiskat Frančiškova družina. Toda s postelje ni bilo odziva. Samo telo je govorilo… Tako zelo me spomnilo na Jezusovo držo na križu. Ne, ni imelo razprostrtih rok, le lega telesa je tako zelo spominjala nanj…
Trpeti s teboj, Gospod…
Bolnik ni mogel govoriti, mi pa smo začeli moliti. Toda preden smo zmolili do konca, je gospod začel jokati…
Bolan sem bil in ste prišli k meni…

Starček, pri katerem smo se oglasili potem, je stal sredi sobe, ko smo vstopili. Je v petindevetdesetem letu, ne vidi več brati in tudi noge ga ne ubogajo več. Z veseljem nam je povedal, da ima sobo, ki ima balkon in da s svojima zvestima pomočnicama še vedno lahko sam pride na balkon na sonce.
Kako zelo me je nenadoma postalo sram! Nobenega pritoževanja ob naštevanju  zdravstvenih težav, samo ponižno sprejemanje tega, da telo ne zmore več… Sama pa se kar naprej pritožujem, pa imam nogi, ki me še vedno neseta kamor želim. Edino srce mi ne pusti več da bi, s soncem obsijanega vrha Šmarne gore, gledala megleno morje, v katerega je potopljena Ljubljana. Kadar hočem lahko stečem na travnik ali v gozd, le v hrib pač ne morem. In berem lahko! Že res, da imam tudi jaz pri tem prijateljico, ki mi je v pomoč, toda kadarkoli lahko vzamem v roke Božjo besedo in jo sama preberem… Tu pa se stari  mož zahvaljuje, ker gre lahko sam, s pomočjo palice, na balkon.
Skupaj smo zmolili in na starčkovo prošnjo tudi zapeli. Po sobi se je tiho širilo :«Že kliče nas venčani maj…« Stari duhovnik nas je razveselil še z blagoslovom in odšli smo do tretjega oskrbovanca.

Tretji duhovnik je pravzaprav  najmlajši oskrbovanec v domu, toda vid ima tako prizadet, da ni mogel več ostati na župniji. Slučajno je bila z nami njegova soseda, pa smo njej prepustili, da je vodila razgovor. Stala sem na hodniku pred odprtimi vrati in premišljevala – »Tako slabo vidi, da ni mogel več ostati na župniji… Svet je zanj igra svetlobe in senc, v kateri so utonile barve, počasi bodo izginili predmeti, ves svet bo utonil… In kje je tu pritoževanje? Tudi to je utonilo…
Jaz sem pa sitna, ker stanovanje ni pospravljeno, namesto da bi se zahvalila Gospodu, da to sploh lahko vidim!«
Zmolili smo še za zdravje bolnikov in gospod nam je podelil   blagoslov.

Sestra nas je peljala še v kapelo, okrašeno s krasnima vitražema Marjana Jermana. Na enem je upodobljen škof Volk, na drugem Jezus ob lomljenju kruha z učencema na poti v Emavs. Tudi vsi oskrbovanci doma so namenjeni v Emavs…
Zapeli smo še skupaj s sestro in poslovili smo se. Ena od naših članic je na začetku rekla, da je to v resnici obisk za nas, ne za oskrbovance. Nisem se povsem strinjala z njo, toda sedaj, ko smo se ob potoku vračali k cerkvi, sem vedela, da je imela prav… da nam ostareli duhovniki niso samo podarili blagoslova, ampak so nam pokazali, kako moramo sprejemati Božjo voljo, se znati zahvaliti za vse, kar imamo, kajti vse je dar…

Potem sem zavila še v kapelo. Nisem mogla drugače. Tiho sem sedela pred tistim ogromnim križem – »Da, Gospod, samo s teboj je mogoče naprej…Čez žalost, čez bolezen, do konca, kjer nas čakaš, da nas za vedno vzameš v naročje…«

 

Kosilo je bilo namenjeno klepetanju. In na koncu smo še zapeli in zaplesali. Popoldne pa smo odšli v dvorano, kjer so se predstavila vsa krajevna bratstva. Po sveti maši smo se poslovili od starih in novih prijateljev, da se spet srečamo prihodnje leto, ko nas bosta spet združila Gospod in naš sveti oče Frančišek…
                
nazaj