UTRINKI IN RAZMIŠLJANJA IZ TABORA
Sem jaz gradim družinico (zapisala sestra Zvezdana)
V soboto, 3.maja 2008 smo se bratje in sestre zbrali na vsakoletnem Narodnem taboru Frančiškovega svetnega reda v Domu sv.Antona Padovanskega na Viču v Ljubljani. Srečanju bratov in sester FSR so se letos pridružili tudi mladi, ki so istočasno imeli festival Frančiškovih otrok in mladine.
Ob letu družine je tudi geslo tabora in festivala »Sem jaz gradim družinico« odražalo veselo družinsko razpoloženje, saj smo vsi že ob začetku skupnega srečanja začutili, da smo ena velika družina Frančiškovih bratov, sester in prijateljev.
Na začetku srečanja smo se vsi zbrali v veliki dvorani Antonovega duhovnega doma. Tako kot vedno vesel in nasmejan nas je pozdravil predsednik FSR Slovenije br. Mirko Potočnik. Povabil nas je k različnim delavnicam. Bratje in sestre smo letos lahko izbirali med predavanji o družini, ki sta ju pripravila dr. Jože Ramovš in p.Miran Špelič, ali obiskom duhovniškega doma za ostarele duhovnike, ali vodeno adoracijo pred Najsvetejšim v kapeli.
Tokrat sem izbrala predavanji o družinski tematiki, čeprav je bila odločitev težka, saj bi si želela biti kar povsod.
Prvi predavatelj dr.Jože Ramovš je spregovoril o sožitju med generacijami v družini. Najprej nas je vse pozval, naj se spomnimo na svoje babice in dedke, starše, tete in strice, ali pa na otroke in vnuke ter sami spregovorimo o kakšnem zanimivem doživetju iz svojega življenja, ki bi odražalo lepe ali težke odnose v družini. Kar nekaj bratov in sester se nas je oglasilo in večinoma smo pripovedovali ganljive zgodbe iz svoje mladosti ali otroštva. Nato pa je g.Jože nadaljeval s svojim predavanjem. Med drugim nam je spregovoril tudi o premajhni rodnosti v Evropi ter o vse večji populaciji starejših. Dandanes je to vse bolj pereč problem v evropski družbi, pa tudi v Sloveniji, saj se prebivalstvo stara in počasi odmira.
Drugo predavanje je imel p.Miran Špelič. Govoril je o različnih vrstah družine, pa tudi o družini Frančiškovih bratov in sester. V družini živimo različni ljudje, z različnimi karakterji in temperamenti, z različnimi sposobnostmi in željami, različnih starosti, pa tudi izobrazbe. A v kolikor smo vsi »enega srca« in polni medsebojnega spoštovanja in ljubezni, lahko živimo skupaj kljub različnosti.
 
Ob tem predavanju sem se spomnila mojih treh vnučkov, ki so sicer pravi bratje, a so si tako različni, da ima mnogokrat ista vzgoja pri enem pozitiven učinek, a pri drugem prav nasproten. Čeprav imam sama že izkušnje iz vzgoje lastnih otrok, me pri vnukih vsak dan bolj skrbi, če bodo odrasli v samostojne, odgovorne in vedre ljudi. Ali pa bodo podlegli vabljivim skušnjavam današnje družbe. Zato se velikokrat pogovarjam o vzgoji tudi s svojima odraslima otrokoma, ki bosta nosila glavno breme in odgovornost za mladi rod. Razveseli me, da prideta k meni po nasvet ter da se lahko skupaj dogovorimo, kako v določeni situaciji ravnati s tremi malimi nadebudneži. Naš »vzgojni dogovor« sicer ne uspe vedno, a vsaj vsi odrasli v hiši enako govorimo in ravnamo.
Po skupnem kosilu smo na taboru skupaj z otroki in mladimi zaplesali na ploščadi pred Antonovim domom. Odkar sem se »pomladila« ob svojih vnukih, mi ni bilo nerodno zaplesati in zapeti otroške pesmi skupaj z mladino in otroki.
 
Kasneje, v nadaljevanju popoldneva, pa sem z veseljem poslušala, kako so se otroci, mladi ter krajevna bratstva FSR predstavljala, vsak s svojim simbolom in z veliko sliko na steni. Zopet smo tudi zapeli. Celo bratje frančiškani, kapucini in minoriti so se združili v skupni pesmi in ugotovili smo, da prav Frančiškov tretji red brate prvega reda vse bolj združuje.
Tudi med zaključno sveto mašo so odmevale mladinske in Frančiškove pesmi in Gospodov duh je pel skupaj z nami v naših mladostnih srcih.
Veseli me, da smo postali tako velika družina iskrenih in razigranih Frančiškovih prijateljev.
nazaj
|
|
