Geslo tabora: Vera, upanje, ljubezen - TO TROJE
V soboto, 27.septembra 2008 smo se bratje in sestre zbrali na Pokrajinskem taboru Frančiškovega svetnega reda v Novem mestu.
V Novem mestu nas je domače bratstvo zelo prijazno sprejelo. Po čaju in krajšem klepetu smo se zbrali v dvorani, kjer sta nas pozdravila predsednik pokrajinskega bratstva br. Franci Birk in predsednica novomeškega bratstva.
Nato nam je spregovoril gost tabora, pater Stane Zore. Svoje razmišljanje je naslovil :
”Vera, upanje, ljubezen – to troje” in ga naslonil na najbolj znano Pavlovo pismo.
Sledila je sveta maša. Najprej nas je pozdravil pater Simon Peter in nam zaželel, da bi se tudi mi, tako kot zavetnik domače cerkve, vedno znova uspeli osvoboditi verig, ki nas oklepajo, to je greha, ki nas oddaljuje od Boga. V uvodu v sveto daritev pa nam je pater Štefan Kožuh zaželel, da bi nam Gospod dal pravo vero, nam poglobil upanje in nas napajal s pravo ljubeznijo. Na to svojo misel se je vrnil tudi v pridigi, ko nas je spomnil, da je tudi Frančišek večkrat zašel v slepo ulico, dokler ni spoznal, da s svojimi lastnimi močmi ne bo prišel daleč in je pokleknil pred Gospoda, ga prosil za notranjo svetlobo in za vero, upanje ter ljubezen.
Tudi mi moramo vsak dan znova prositi Gospoda, da razsvetli temine našega srca, da bo nastal v njem prostor, kjer bo Gospod lahko deloval …
 
Prošnjam je sledilo darovanje in na oltar so svečano prinesli kruh in vino. V kruhu in vinu je povzeto vse naše življenje - delo, molitev, trpljenje.
In v prošnji pred očenašem smo prosili, da bi Gospod odprl oči naših src, da bi videli človeka ob sebi, njegovo lepoto in veličino in Gospodovo delovanje v njem. Misel se je nadaljevala tudi v pozdravu miru – naj ne bodo naši sogovorniki le mobitel, TV in internet, pač pa naj naklonimo trenutek pozornosti človeku ob sebi.
Seveda sestre klarise v Nazarjah tudi letos niso pozabile na nas. V svojem pismu so nam sporočile, da so duhovno povezane z nami in se nam pridružujejo z molitvijo.Zaželele so nam, naj luč svete vere razsvetljuje naš razum in naše poti, da bomo sledili Gospodu in se mu z otroškim zaupanjem povsem posvetili.
Po končani maši pa nas je presenetil pater knjižničar. Prinesel nam je pokazat originalno izdajo pridig Janeza Svetokriškega! To je bilo nekaj za mojo knjižničarsko dušo! Da sem lahko prijela knjigo, ki je izšla malo pred iztekom 17. stol., s platnicami iz bukovega lesa in porumenelimi listi. Pa to še ni bilo vse! V rokah sem držala tudi originalen natis pesmi Valentina Vodnika, ki je posvečena Leonardu Portomavriškemu, ki je širil molitev križevega pota. In to je edini ohranjeni izvod pesmi v vsej državi. Izvedeli smo tudi, da je Valentin Vodnik dve leti bival v kapucinskem samostanu kot pater Marcelian.
 
Pater nas je opozoril tudi na najstarejšo upodobitev sv. Frančiška v Sloveniji, na sklepniku nad prezbiterijem.
Po molitvi angelovega čaščenja smo se zbrali na dvorišču, da ob toplem obroku pokramljamo tudi z brati in sestrami iz drugih krajevnih bratstev ljubljanske nadškofije. Novic je bilo toliko, da so nas morali opozoriti, da čas teče in da nas čaka še predstavitev srečanja mladih v Australiji.
Popoldne smo se sprehodili do novomeške stolnice, kjer je gospod škof Andrej Glavan vodil petje litanij, potem pa je blagoslovil sliko sv. Pavla. V Pavlovem letu bo slika romala po posameznih bratstvih Frančiškovega svetnega reda in ob njej se bodo bratstva zbirala k skupni molitvi.
Kasneje smo si v kripti ogledali še spomenik Juriju Slokarju, ki je bil najprej novomeški prošt, potem pa tudi na Dunaju.
Predsednik pokrajinskega bratstva se je zahvalil gospodu škofu, pa novomeškemu bratstvu in tudi mi smo se poslavljali od novih in starih znancev in odšli proti avtobusu.
V avtobusu se nismo pozabili zahvaliti še Gospodu za lep in poln dan in mimogrede je bila tu Ljubljana.
nazaj
|
|
