simbol KB FSR
FRANČIŠKOV   SVETNI   RED
KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI
Nazaj Novosti Napovednik Oglasna deska Simboli Kazalo Povezave Domov

 
Dan  Frančiškove  duhovnosti

Gospod  mi  je  dal  brate

 
V soboto, 11.oktobra 2008, nas je Frančiškov duh spet zbral v župniji sv.Antona Padovanskega na Viču na srečanju vseh Frančiškovih prijateljev, tokrat pod geslom »Gospod mi je dal brate«.  Po uvodnih pozdravih sestre Pavline v imenu Frančiškovske konference in domačega župnika, smo se najprej ustavili ob molitvi. Besedila iz Frančiškove oporoke so spremljali tihi zvoki kitare.

Nato nam je v polni dvorani Antonovega doma spregovoril pater Milan Špelič. Njegovo razmišljanje se je dotaknilo prav gesla našega srečanja: »Gospod mi je dal brate«.
Svoje razmišljanje je pater Miran pričel z besedami, da v tem ni nič novega, da  nam je Gospod dal brate ter   nam jih vedno znova daje. Novo pa je tisto, kar mi vedno znova dodajamo v svoj odnos, pa naj bo to v redovnem bratstvu ali v bratstvu, ki ga živimo v svetu. Tudi Frančišek je dobil brate potem, ko se mu je oče odpovedal in ko je skupaj z očetom izgubil tudi rodnega brata. Frančišek ni želel teh novih bratov, niti jih ni prosil – Gospod mu jih je dal in ti bratje so močno zaznamovali njegovo življenje. Skupina dvanajstih bratov, ki mu je želela biti podobna, je prvo preprosto bratstvo.

dobrodosliToda množica bratov, ki so slišali za Frančiška in želeli živetiko kot on, je vedno bolj naraščala. Frančišek se je srečeval z njimi vsako leto na Binkoštnih kapitljih, jih vzgajal in z njimi tudi trpel, kajti vsak je prišel s svojimi nagnjenji in idejami.
Toda Gospod je dal Frančišku za brate in sestre tudi vse ljudi vseh časov. Frančišek je brat za vse človeštvo. Tudi mi smo vključeni v to množico in moramo se vprašati, kaj to pomeni in kako se pozna v našem življenju.

Nato nas je pater Miran opozoril, da  je beseda brat danes vljudnostni in statusni simbol. Včasih je lahko celo zasmeh, na primer : »A ti boš pa samo brat?«  Kot da brat ni več Božji dar. Toda, če sem brat, nisem ne večji ne manjši in nisem ogrožen od nikogar, kajti brat kaže na enakost pred Gospodom.
Frančišek   izraz  BRAT  zelo pogosto uporablja. Bratje zanj niso samo tisti, ki žive z njim pod istim  Vodilom, pač pa tudi vsi drugi ljudje  in celo stvari.
   

Ko Frančišek dobi brate, dobi tudi nov dom, kajti bratje živijo v domu. V Frančiškovem pojmovanju  bratstva namreč ostaja tudi materinstvo. Nikoli ni povsem izgubil prave matere in je odnos materinstva prenesel na svoje brate.

V bratstvu sta zelo pomembna tudi odpuščanje in sprava. Bog nam je s krstom odpustil grehe in v moči tega krsta smo tudi mi zmožni odpuščati. To je zelo pomembno v vsakem bratstvu, da bratstvo lahko preživi. Neodpuščanje je oblika maščevanja.

Vrh bratskega dogajanja pa je ljubezen,  ki je pozorna v vsakdanjih malenkostih in omogoča videti brata z  Božjimi očmi. Ko smo se odločili slediti Frančišku, smo tudi dobili brate. Toda živeti z bratstvom (tudi družinskim) ne pomeni druženja 24 ur na dan.  Tudi v samoti lahko imaš s seboj brata in sestro, poglabljaš ljubezen do njiju in se pripravljaš, da lahko pristopiš k bratskemu življenju. 
Življenje v samoti in življenje v bratstvu morata biti v ravnotežju. Beg iz bratstva je beg k sebi.
V središče postavim sebe in ne vidim več brata poleg sebe, čeprav se še vedno udeležujem vseh skupnih aktivnosti.

Francisek_in_Klara Zahtevna je tudi skupna molitev – moramo se je udeležiti ob določni uri in moram znati vstopiti v molitev drugih. Osebna molitev pa nam da prosto pot. Vsak pride s svojimi darovi,  ki jih moramo uskladiti, pa tudi razvijati naprej.

Najpomembnejše delo, ki nam je zaupano od Gospoda, pa je evangelizacija. Nekoč se je evangelizacia izvajala preko vsega dogajanja v družbi. Danes pa ni več samo po sebi umevno, da so otroci kristjanov tudi kristjani. Zato je potreben nov način oznanjevanja. Oznanjamo ga že s tem, da smo bratje in živimo kot bratje. Pri tem je posebej pomemben laiški svet, ker laik lahko pride k sosedu, na klopco v parku, na plažo … vsepovsod, kjer  živimo, s svojim življenjem oznanjamo evangelij.

Tudi grešimo lahko sami ali v bratstvu. Kadar grešimo sami, je to drugim skrito, v bratstvu pa lahko dobiš bratski opomin. Tak opomin je samo ljubeč opomin, ne napad na našo osebo, in nam daje možnost za spreobrnjenje. Hudo pa je, če so bratje potuha za moj greh – ali se delajo, da ga ne vidijo, ali pa se nočejo vmešavati, kot da je to izključno stvar posameznika. Prav tako je neprimerno, če sem sam v bratstvu skušnjava. V grehu ne moremo biti bratje.

Bratstvo omogoča življenje zaobljub. Šele z brati in sestrami sem lahko čist, ubog in pokoren. Potem, ko nam je Gospod dal brate, moramo biti sposobni obdržati ta Božji dar. Naš odnos mora biti bratski v dobrem in v težkem. Za milost moramo imeti vse tisto, kar utira pot do Boga, kajti vse kar imamo danes, nas poskuša samo pripraviti na vstop v Božje kraljestvo. Božje učlovečenje je v tem, da Bog postane naš brat, da bi nas naredil za brate med seboj, da bi lahko stopili v Božji odnos in preko tega v Božje kraljestvo.

Po predavanju smo se razšli po delavnicah. Možnosti je bilo res veliko. Nekateri so si ogledali film o svetem Frančišku, posnet 1955. leta.  Drugi so molili z brati kapucini ali odšli k adoraciji. Spet drugi so se udeležili ene od pogovornih delavnic z zanimivimi naslovi: "Živeti sam in živeti z brati",  "Grešiti sam in grešiti z brati"  ter   "Nova evangelizacija".

Nato smo si ogledali še multivizijsko prestavitev župnije. Popoldne smo se vsi zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval pater Štefan Kožuh ob somaševanju številnih duhovnikov. Ob zaključku srečanja, po povabilu domačega župnika patra Marjana na slovesnost ob stoletnici župnije na Viču, smo se poslovili od vseh starih in novih znancev z obljubo, da se kmalu spet srečamo.


Sestavila: s. Irena             
nazaj