FRANČIŠKOV SVETNI RED KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI |
|
Gospod mi je dal brate Nato nam je v polni dvorani Antonovega doma spregovoril pater Milan Špelič. Njegovo razmišljanje se je dotaknilo prav gesla našega srečanja: »Gospod mi je dal brate«. Nato nas je pater Miran opozoril, da je beseda brat danes vljudnostni in statusni simbol. Včasih je lahko celo zasmeh, na primer : »A ti boš pa samo brat?« Kot da brat ni več Božji dar. Toda, če sem brat, nisem ne večji ne manjši in nisem ogrožen od nikogar, kajti brat kaže na enakost pred Gospodom. Ko Frančišek dobi brate, dobi tudi nov dom, kajti bratje živijo v domu. V Frančiškovem pojmovanju bratstva namreč ostaja tudi materinstvo. Nikoli ni povsem izgubil prave matere in je odnos materinstva prenesel na svoje brate. V bratstvu sta zelo pomembna tudi odpuščanje in sprava. Bog nam je s krstom odpustil grehe in v moči tega krsta smo tudi mi zmožni odpuščati. To je zelo pomembno v vsakem bratstvu, da bratstvo lahko preživi. Neodpuščanje je oblika maščevanja. Vrh bratskega dogajanja pa je ljubezen, ki je pozorna v vsakdanjih malenkostih in omogoča videti brata z Božjimi očmi. Ko smo se odločili slediti Frančišku, smo tudi dobili brate. Toda živeti z bratstvom (tudi družinskim) ne pomeni druženja 24 ur na dan. Tudi v samoti lahko imaš s seboj brata in sestro, poglabljaš ljubezen do njiju in se pripravljaš, da lahko pristopiš k bratskemu življenju. Najpomembnejše delo, ki nam je zaupano od Gospoda, pa je evangelizacija. Nekoč se je evangelizacia izvajala preko vsega dogajanja v družbi. Danes pa ni več samo po sebi umevno, da so otroci kristjanov tudi kristjani. Zato je potreben nov način oznanjevanja. Oznanjamo ga že s tem, da smo bratje in živimo kot bratje. Pri tem je posebej pomemben laiški svet, ker laik lahko pride k sosedu, na klopco v parku, na plažo … vsepovsod, kjer živimo, s svojim življenjem oznanjamo evangelij. Tudi grešimo lahko sami ali v bratstvu. Kadar grešimo sami, je to drugim skrito, v bratstvu pa lahko dobiš bratski opomin. Tak opomin je samo ljubeč opomin, ne napad na našo osebo, in nam daje možnost za spreobrnjenje. Hudo pa je, če so bratje potuha za moj greh – ali se delajo, da ga ne vidijo, ali pa se nočejo vmešavati, kot da je to izključno stvar posameznika. Prav tako je neprimerno, če sem sam v bratstvu skušnjava. V grehu ne moremo biti bratje. Bratstvo omogoča življenje zaobljub. Šele z brati in sestrami sem lahko čist, ubog in pokoren. Potem, ko nam je Gospod dal brate, moramo biti sposobni obdržati ta Božji dar. Naš odnos mora biti bratski v dobrem in v težkem. Za milost moramo imeti vse tisto, kar utira pot do Boga, kajti vse kar imamo danes, nas poskuša samo pripraviti na vstop v Božje kraljestvo. Božje učlovečenje je v tem, da Bog postane naš brat, da bi nas naredil za brate med seboj, da bi lahko stopili v Božji odnos in preko tega v Božje kraljestvo. Po predavanju smo se razšli po delavnicah. Možnosti je bilo res veliko. Nekateri so si ogledali film o svetem Frančišku, posnet 1955. leta. Drugi so molili z brati kapucini ali odšli k adoraciji. Spet drugi so se udeležili ene od pogovornih delavnic z zanimivimi naslovi: "Živeti sam in živeti z brati", "Grešiti sam in grešiti z brati" ter "Nova evangelizacija". Nato smo si ogledali še multivizijsko prestavitev župnije. Popoldne smo se vsi zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval pater Štefan Kožuh ob somaševanju številnih duhovnikov. Ob zaključku srečanja, po povabilu domačega župnika patra Marjana na slovesnost ob stoletnici župnije na Viču, smo se poslovili od vseh starih in novih znancev z obljubo, da se kmalu spet srečamo.
|
|