V soboto, 6.1.2007 smo se bratje in sestre Frančiškovega svetnega reda zbrali na prvem srečanju v novem koledarskem letu. Toda nismo bili sami. Našemu povabilu so se prijazno odzvali: pater Viktor Papež, provincial slovenskih frančiškanov, in bratje in sestre krajevnega bratstva iz Kamnika, skupaj s svojim duhovnim asistentom, patrom Borisom.
 
Po molitvi serafinskega rožnega venca nas je pater Viktor pozdravil in nam zaželel, da bi nam Bog v novem letu dal veliko priložnosti, da naredimo nekaj dobrega. Potem nam je spregovoril o svojem delu v Rimu, kjer je 15 let deloval v kongregaciji za priznanje svetništva. Hudomušno je pripomnil, kako preprosto in hitro lahko nekdo postane svetnik pri Bogu in čez koliko administrativnih ovir mora pri ljudeh! 

                                             

Pater Viktor je sodeloval pri obravnavi 155 kandidatov. Od tega je bilo 121 mučencev, 4 škofje in 7 slovenskih kandidatov. Pripomnil je, da je vsak primer nekaj posebnega, čeprav so si na videz podobni. Predstavil nam je dva primera, ki sta nanj naredila poseben vtis.

Prvi je bil primer poljskih semeniščnikov, starih od 19 do 23 let, ki so jih mučili in ubili ravno na Božič in na praznik Gospodovega razglašenja. Morali bi se samo odpovedati talarju, pa bi si ohranili življenje, pa niso hoteli. Gospodu so sledili do konca.

Drugi primer pa je bil primer 9-letne deklice, ene najmlajših svetnic katoliške cerkve. Doma je bila iz Španije. Umrla je zaradi davice in po njeni smrti je mati našla dnevnik, v katerem lahko preberemo, kako lahko otrok na poseben način doživi Jezusa.
Deklica se je pripravljala na prvo sveto obhajilo in katehistinja je otrokom dejala, da jim bo Jezus izpolnil željo, ki mu jo bodo izročili v tem svečanem trenutku. In v dnevniku je deklica zapisala, da je prosila Jezusa za odpuščanje človeku, ki je v španski državljanski vojni ubil njenega očeta.
 
Pater Viktor je poudaril, kako Slovencem manjka čut za svetniške junake. Cerkvi nekaj manjka, če nima lastnih svetnikov, čeprav nam naši svetniški kandidati kažejo, da se počasi spreminjajo razmere tudi na tem področju.
Tudi pokojni papež Janez Pavel II je poudaril, da krajevne cerkve, ki smo jih do sedaj slabo poznali, potrebujejo svoje svetnike. Cerkev v Vzhodni Evropi, Aziji in Afriki je bila zelo preizkušena, domači svetniki pa ji dajejo velik pomen.
 
                                           
Nato nam je podrobneje predstavil našega svetniškega kandidata Antona Martina Slomška, ki je čudovita podoba dobrega pastirja. Skrbel je za duhovni blagor tako vernikov kot duhovnikov, svoje škofije v celoti. Veliko se je družil z duhovniki in je poklical v Celje lazariste, da so skrbeli za duhovne vaje duhovnikov.
A.M. Slomšek je prvi, ki je res povezan s slovenskim šolstvom, jezikom in cerkvijo. Bil je tudi odličen pridigar, ki je pridigal v slovenščini, latinščini in nemščini ter vse življenje  ohranil veliko ljubezen do svete matere rimske Cerkve. A.M. Slomšek je vedel in se zavedal, da se kultura in vera srečujeta.
Hotel je dvigniti kulturo pitja vina in pokazati, da je trta božji dar, ki jo je Jezus izbral za evharistijo.    
Zaradi njegove naklonjenosti Slovenstvu ga je imela oblast na Dunaju stalno pod nadzorom in to je bila njegova velika bolečina.
Postopek za razglasitev za svetnika se počasi le premika naprej. Potreben je še en čudež, ki ga bo potrdila najprej zdravniška, potem pa še teološka komisija. 

Pater Viktor nam je še na kratko predstavil svetniškega kandidata Lojzeta Grozdeta, ki je nadvse primeren vzornik današnji mladini.

  Lojze Grozde se je 1.1.1944  vračal domov in na Mirni so ga pričakali
  partizani. Obtožili so ga, da je nosil pošto domobrancem, čeprav v
  njegovem  nahrbtniku niso našli ničesar, kar bi na to kazalo. Ubili so ga v
  gozdu, njegovo truplo pa so spomladi odkrili otroci. Vaščani Mirne so ga
  pokopali  in skrbno stražili krsto, da pokojnika ne bi kdo odnesel.

Grozde je bil goreč pristaš katoliške akcije, častilec Fatimske Marije in navdušenec za laični apostolat. Imel je velik vpliv na mlade in je bil zaradi tega nevaren. Njegov pogreb je bila velika manifestacija vere.
 
Po sveti maši, ki jo je daroval pater Viktor, ob somaševanju naših duhovnih asistentov patra Marjana in patra Borisa, smo se zadržali še v prijetnem klepetu. Dogovorili smo se, da bomo konec marca vrnili obisk našim bratom in sestram iz Kamnika. 

Sestavila:s.Irena
nazaj