Enajsti Frančiškov tabor krajevnih bratstev Frančiškovega svetnega reda, ki je bil 9. junija 2007, je zbral v župniji svetega Antona Padovanskega na Viču brate in sestre pokrajinskega bratstva FSR ljubljanske škofije.
Geslo tabora je bilo: "Sveta Elizabeta – živeta božja beseda".
Ves tabor je bil posvečen svetnici in zavetnici Frančiškovega svetnega reda - sveti Elizabeti Ogrski, ki je v svojem kratkem zemeljskem življenju naredila   toliko dobrega za uboge in težko bolne ljudi.

Srečanje smo začeli z molitvijo serafinskega rožnega venca. Nato nas je pozdravil župnik, pater Marjan Čuden. Pozval nas je, naj v sebi oživimo lastno krstno dostojanstvo v služenju in darovanju, predvsem pa, da naj oživimo dostojanstvo božjega otroka. Nato nas je opozoril na kruhke svetega Antona, ki so ležali v košarah pred oltarjem, da bi nas spomnili, kaj je dobrota, ki nikoli ne umre.

Kratko nas je pozdravil tudi predsednik pokrajinskega bratstva, brat Franci Birk. Predal nam je pozdrave škofa Antona Jamnika in dveh provincialnih ministrov, patra Milana Kosa, provinciala minoritov, in patra Primoža Kovača, provinciala kapucinov. Brat Franci nas je pozval, da odpremo svoja srca in se vprašamo: »Kako pa je z mojim veseljem?«

Sledila je sveta maša v čast sveti Elizabeti Ogrski. Pater Bernard Jauk je v pridigi poudaril, da ni Bog tisti, ki nas bo sodil, sodili si bomo sami, oziroma - sodila nas bodo naša dejanja, plemenita ali sebična. Noben človek ni nikoli tako reven ali osamljen, da ne bi mogel podariti nečesa lepega – ljubezni.
Koliko dobrega lahko stori bolnik, ki vdano prenaša svojo bolezen in svoje trpljenje daruje za brate in sestre! Še več možnosti pa imamo zdravi.
Toda, ali res znamo?
Tako je naše srečanje v čast sveti Elizabeti izziv, da bi res znali poslušati božjo besedo in jo udejanjati.

Prinašanje darov na oltar nas je spomnilo:

Na koncu svete maše je sledil blagoslov Antonovih kruhkov. Ob izhodu iz cerkve je vsak dobil enega, da nas je spomnil na blagoslov, ki nam ga daje Bog, in na to, da bomo znali deliti, kar imamo. Pojedli smo ga v iskreni in veseli hvaležnosti za vse, kar nam daje Gospod.

Potem smo se preselili v dvorano novozgrajenega Antonovega doma. Gost tabora, pater Metod Benedik, nam je spregovoril o sveti Elizabeti, ženi visokega srednjega veka, v katerem je živel tudi sveti Frančišek. Poudaril je, da  sicer velja srednji vek za mračno obdobje, vendar pa so takrat v resnici nastale prve univerze v Bologni, Padovi, Oxfordu, Parizu. Nastala so izjemna umetniška dela: Notre Dame, Sainte Chappelle. In v tem času so živeli izjemni ljudje: Tomaž Akvinski, sveti Bonaventura, sveti Frančišek, sveta Klara … Srednji vek, ki ga imamo za tako daljno mračno obdobje, torej sploh ni bil mračen.

Po ogledu novozgrajenega Antonovega doma ter veselem druženju med krajevnimi bratstvi smo tabor  zaključili s skupno molitvijo v kapeli pred Najsvetejšim.

Sestavila:  s.Irena
nazaj