nekaj "mladih" iz KB Marijino oznanjenje

24. novembra  zjutraj smo se člani FSR zbirali pred cerkvijo sv. Antona Padovanskega na Viču in čakali na avtobus, ki nas bo odpeljal v Slovenj Gradec, na dan Frančiškove duhovnosti. Srečanja, ki jih organizira Frančiškovska konferenca, potekajo po različnih slovenskih krajih dvakrat na leto, že od jeseni 2004. Zberemo se bratje in sestre vseh teh Frančiškovih redov, da skupno obudimo spomin na našega velikega očeta. Letošnje srečanje pa je bilo hkrati lep zaključek leta, posvečenega sv. Elizabeti Ogrski, veliki svetnici dobrodelnosti.

   Ko smo pobrali še brate in sestre iz Sostrega in Štepanjskega naselja, smo zavili proti Koroški. Seveda nismo mogli brez molitve. Svetli del rožnega venca smo izročili materi Mariji in njeni priprošnji za naš narod, ki v miru živi na tako lepem koščku zemlje.

V Slovenj Gradcu nas je najprej pozdravil
gospod župnik Peter Leskovar, v imenu Frančiškovske konference pa provincialna predstojnica Frančiškank Brezmadežnega spočetja, sestra Paulina Kolbl. Poudarila sta, kako sta vesela, da smo se zbrali okoli sv. Elizabete, ki naj s svojo priprošnjo obudi v nas voljo hoditi za Gospodom in nam zaželela Božjega blagoslova za naše delo. Geslo srečanja »In šel je po drugi strani mimo« ( Lk 10, 31) naj bi nas opozorilo in spodbudilo k pazljivosti – da ne bi spregledali in šli mimo tistih, ki so v stiski.
                              

Svoje delo smo začeli s Frančiškovo molitvijo O sveti, veličastni Bog…
Nato je sledil rožni venec. Vsaka desetka je imela svoj namen:

Naše srečanje se je nadaljevalo v Galeriji, kjer smo poslušali predavanje Tatjane Lukner, male sestre sv. Frančiška, ki nas je bo odlomku o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) ponovno spomnila na bistveni vprašanji našega življenja – kako najti odnos z Bogom, da ne bom več sam in z bližnjim, da tudi ta ne bo več sam.   

Vsak izmed nas ima izkušnjo božje ljubezni in odrešenosti, je poudarila, kajti vsak izmed nas je že padel v temo greha in se mu je Jezus Kristus približal v podobi Samarijana. Naši grehi so tista vrata, skozi katera lahko k nam vstopa Bog. In ta izkušnja Božje bližine nam daje moč, da lahko vztrajamo ob bolniku, najstniku, starem človeku … Da nam tudi moč za to, da si v odnosu upamo tvegati, kajti tudi Samarijan, ki je tisti hip dal toliko, kolikor je zmogel, je tvegal, da se bodo razbojniki vrnili in napadli še njega. 

Tudi pri sv. Frančišku je Gospod lahko vstopil samo skozi njegov greh. Samo preko Frančiškovega odnosa z gobavcem, preko gnusa in odpora, ki ga je začutil prvi hip. Preko svojega uživaštva in spoznanja, da ima vse, nekdo drug pa nima ničesar, je lahko Frančišek stopil v odnos z Gospodom, ki ga je pripeljal do spreobrnjenja.

Sestra Tatjana nas je opozorila tudi na sv. Elizabeto, kjer pa je bilo malo drugače. Sv. Elizabeta sama ni grešila, je pa nosila posledice greha, ki so ji ga storili – komaj štiriletno so poslali od doma. In preko te izgube doma, je lahko k njej vstopil Gospod. In ker je izgubila lasten dom, je razumela in poznala stisko vseh revežev.

Potem pa je sestra pozvala tudi nas, da naj razmislimo, kje so tisti naši grehi, kjer lahko Gospod vstopa, kjer se pustimo objeti. Kje so naše rane in ali se upamo srečati z njimi? Zakaj smo Frančiškovi in kako drugi to opazijo? Ali se pustimo objeti Bogu, ki nas je vedno vesel? In da je ravno to, obrniti se na Očeta, ne glede na greh, bistvo našega odnosa z njim.

Po končanem predavanju smo se razdelili v dve skupini. Ena je odšla s patrom Danilom Holcem v cerkev  k adoraciji, tisti, ki smo ostali, pa smo se spet razdelili po redovih. Sestre in bratje tretjega reda smo poizkusili odgovoriti na vprašanje, v čem sta danes naša naloga in identiteta.

V pogovoru  se je izrisalo kar nekaj stvari. Začeli smo z  bogataši današnjega časa, s tistimi, ki so v resnici zelo potrebni pomoči. Njim moramo prinesti Frančiška in njegovega duha, da bodo uvideli, da potrošništvo in uživaštvo nista pravi način življenja.
Potem smo poudarili, da moramo najprej iskati Kristusa v bratu in sestri, šele potem v Sv. pismu in Cerkvi, in da je naš izziv tudi delovno mesto. Da imamo nalogo oznanjevanja. Vsak član FSR je bil poklican in se je odzval na klic, zato moramo biti ponosni na to, kar smo in da lahko tam, kjer živimo, s svojim življenjem pričujemo za Gospoda.  Življenje z Njim naj izraža tako trdnost in veselje, da drugi to opazijo in se sprašujejo, kako zmoremo tako živeti. Kajti neverni ne berejo Sv. pisma, vidijo pa nas, kako živimo. Vsak ima svoje darove in prostor, kjer lahko nekaj naredi. Potrebna pa je osebna molitev, pa tudi hvaležnost za tiste, ki molijo za nas.
V globoki hvaležnosti za vse, kar nam daje Gospod, smo zaključili delo in odšli na odmor.

Po kosilu so nekateri odšli na ogled mesta, drugi smo klepetali in pozdravljali znance, ob 15 h pa smo se vsi zbrali pri sv. maši. Daroval jo je, skupaj s številnimi sobrati, provincial minoritov, pater Milan Kos.

V pridigi je nanizal nekaj misli o sv. Elizabeti, ki je bila vzorna žena in mati, znana kot ena najbolj plemenitih žena v vsem cesarstvu, ki je veliko časa posvečala molitvi, ročnim delom in delom usmiljenja. Leta 1228 je javno izpovedala zaobljubo in počasi se je izoblikovala skupnost žena, ki so živele redovno življenje, toda brez klavzure. Opozoril nas je, kako je sv. Elizabeta v svojem življenju pozabila sama nase, da je lahko postala bližnja vsem potrebnim. Spoznala je Boga v odrinjenih iz družbe, lačnih in bolnih.

Ob koncu nam je pater provincial zaželel, da bi tudi mi vedno bolj postajali orodje miru in bi znali počlovečevati okolje, v katerem živimo.

Ob zaključku sv. maše je še brat Stanko poudaril,  koliko priložnosti je imela sv. Elizabeta, da bi lahko »šla mimo«, pa je dala Gospodu na razpolago svoje roke in srce. Tudi naše srce napolnjuje hvaležnost za darove, ki nam jih je danes podarila sv. Elizabeta. Največjo hvaležnost pa bomo izrazili njej in dobremu Očetu, če bomo po njenem vzgledu delali dobro, kajti Jezus ima samo naše roke in naša srca.

Pred blagoslovom nam je pater provincial zaželel še, da ostanemo med seboj povezani in molimo drug za drugega, da bo naša pot pričevalna.

Po blagoslovu smo se poslovili od bratov in sester prvega in drugega reda, od sobratov iz drugih pokrajinskih bratstev, poiskali avtobus in se odpeljali. Toda doživetja so bila pregloboka, da bi lahko sproščeno klepetali. Raje smo počastili nedeljski praznik Kristusa Kralja z branjem pridige škofa Turnška, ki jo je imel ob lanskem praznovanju, potem pa še z molitvijo rožnega venca.
Slavite vsi rodovi, slavite Jezusa … se je razlegalo po avtobusu, ki je počasi izgubljal potnike na svoji poti proti Gorenjski.

Sestavila:  s.Irena
nazaj