V spomin na pokojno sestro

GOSPA  ANTONIJA

Stara 88 let in ima poškodovano vretence. Potem pa še načrt Ljubljane, kjer živi in ničesar drugega. Nobenega telefona. Nobenega uporabnega podatka več.

Tako sva s sestro Ireno tisti turoben, deževen decembrski četrtek stali pred vrati gospe Antonije. Mešani občutki so naju prevevali, saj se bova z gospo srečali prvič. Kdo ve, kako naju bo sprejela? Ali sploh hoče, da jo kdo pride obiskat? In to še tujci! Nekje čisto na dnu srca pa je tlelo majhno upanje, porojeno iz te negotovosti: morda pa je ne bo doma!
Toda – bili sva tam, sprejeli sva nalogo, da za praznike obiščeva starejšo članico FSR – zakaj bi se torej obirali še dalj? Odločno sem pritisnila na zvonec. Nekdo se je oglasil po domofonu. Gospa je bila doma. Hitela sem s predstavljanjem in pojasnjevanjem, kaj počneva tu in še preden sem povedala do konca, se je domofon  zaprl. Hiša stoji ob dokaj prometni cesti in morda sploh ni slišala, kaj sem vpila v domofon? Ali pa je slišala, razumela in nama s tem pokazala, da nisva dobrodošli?

Neodločno sva obstali pred vrati. Lahko bi se obrnili in šli, toda neka nevidna sila naju je kar zadrževala tam in prav v trenutku, ko sem premišljevala, ali naj pozvonim še enkrat, se je nekaj zaslišalo na oni strani vrat. Potem je škrtnil ključ, vrata so se odprla in skozi je pogledala sključena postava starejše gospe. Ni bilo dvoma, da je pred nama gospa Antonija.
Še enkrat se je pozanimala, kaj počneva pri njej. Videlo se ji je, da nama ne zaupa preveč. Kdo ve, kaj  je mislila, da prodajava ali ponujava. Potem pa je zaslišala, da prihajava iz Frančiškovega svetnega reda pri Marijinem oznanjenju in – kakšna neverjetna sprememba se je v hipu zgodila. Obraz ji je kar zažarel in takoj naju je povabila naprej.
Kuhinja, v kateri živi, je majhna. Komaj smo se vse tri stlačile za mizo. Pogled je hitro objel prostor in se ustavil pri peči na drva. V centru Ljubljane smo, pa so še vedno stanovanja, ki nimajo centralne kurjave!
Nad mizo so bile svete podobe, na mizi pa stari izvodi tednika Družina. Gospa si je ravno izrezovala lepe misli in članke iz starih Družin, ker se je odločila, da  bo časopise vrgla proč. Verjetno bo z njimi podkurila. Zdelo se mi je nepopisno lepo, da še vedno ceni lepo besedo in jo shranjuje, da jo bo lahko prebrala še večkrat.

Nekaj časa naju je opazovala. Po začetni zadregi pa nama je povedala, da so jo obiskali tudi že kdaj prej in da je že vse povedala, kako je zadnja leta bolna in kot da bi v naju videla kdo ve kaj, je začela pripovedovati tudi nama.

Gospa nima pralnega stroja in še vedno si sama opere vse na roko. Dve leti sta minili, odkar je  prala perilo in tako nesrečno dvignila lonec, da jo je nekaj uščipnilo v hrbtu. Nekaj dni je čakala, da jo bo minilo samo od sebe, ker pa je ni, ampak je bilo iz dneva v dan huje, je odšla k zdravniku. Ta jo je napotil v bolnico, kjer je dobila mavec od pasu navzgor. Bilo je poletje in težko je prenašala vročino, vendar je potrpela. Ko je bila ta preizkušnja mimo in so jo poslali domov, je za popotnico dobila svarilo, naj dobro pazi nase, saj ima vretenca tako uničena, da bo ostala hroma, če se ji še enkrat primeri kaj podobnega.
Pa ni ostalo samo pri tej bolezni. Na vratu so se ji pojavile bule. Zdravniki so jo poslali na onkološki inštitut. Hoteli so jo obsevati, pa ni pustila. Čez čas so se ji pojavile bule tudi v trebušni votlini. Obsevanje je bilo neizbežno. Gospa Antonija pa je odšla domov. Vedela je, kaj pomeni imeti raka. Po izkušnjah prijateljic pa je tudi vedela, kaj pomeni obsevanje. V svoji stiski se je obrnila po pomoč k Sv. Antonu z besedami: »Sveti Anton, moj patron…«

                                                                       
Prosila ga je, naj ji pomaga in naredi tako, da bodo bule izginile. Ko je šla naslednjič na pregled, bul res ni bilo več. Prepričana je, da jo je ozdravil Sv. Anton in to je pripovedovala s takim žarom, da sva verjeli tudi midve. Zdravniki pa niso rekli ničesar.

Da bi potrdila svoje besede, kako ji Sv. Anton vedno pomaga v vsaki stiski, nama je povedala še zgodbico o izgubljeni desetki. Gospa Antonija veliko moli v postelji, še posebej rada moli rožni venec, vendar je za v posteljo neroden, ker je predolg. Zato ima desetko, ki si jo natakne na prst in moli. Zgodilo pa se ji je, da ji je padla na tla in je ni našla nikjer. Pravila je, da je povsod večkrat pogledala, celo na kolena se je spravila in preiskala vsak kotiček pod posteljo, pa je ni in ni našla. V svoji žalosti se je obrnila na Sv. Antona, naj ji vendar pomaga najti to desetko, saj dobro ve, kako jo ima rada. Potem je šla še enkrat pogledat k postelji in našla jo je na preprogi ob njej.
Zagotovo bi nama lahko povedala še kakšno izkušnjo s Sv. Antonom, vendar je samo še dodala, da Sv. Anton vedno pazi nanjo, tako da v vseh svojih nesrečah nikoli ni sama in se vedno tudi najde kdo, ki ji pomaga. Tako sva  izvedeli, da prideta večkrat na obisk brat in svak, da ji pripravita  drva, pa tudi »socialna« je pri njej vsak dan. Zato se počuti varno, čeprav živi sama.
Ves čas, kar sva bili pri njej, ni potožila. Vse svoje nesreče je sprejela kot del božjega načrta, saj Bog  že ve, zakaj je morala vse to preživljati. Njeno pripovedovanje je bilo polno vedrine in humorja; nobenega samopomilovanja, nobenega jokanja. Koliko sva se lahko naučili od nje!

Samo za eno stvar je rekla, da ji je žal: da ne more več hoditi na srečanja FSR. Vsaj redno ne. Kadar je vreme pravo, sončno in suho, še lahko pride, ker takrat lahko hodi. V vlažnem in turobnem vremenu pa se komaj premika.

Čas, ki sva ga mislili prebiti pri njej, se je iz petnajstih minut raztegnil na dobro uro. Hitro je minila in mislim, da se je bilo vsem trem kar težko posloviti. Morali pa sva ji obljubiti, da prideva spet kmalu. Morda že v januarju.
Potem sva šli. Po takem bogatem večeru  se je bilo težko vrniti v vsakdanje okolje. Ni bilo potrebno veliko besed, da sva vedeli, koliko duhovne moči nama je dala ta gospa. Tudi nama se dogaja, da sva ranjeni in da se nama v srce zajeda dvom o pravičnosti Boga, gospa Antonija pa nama je dala neprecenljivo popotnico: zaupaj v Boga, kajti neomajna vera dela čudeže.
Ko še vedno premišljujem o tem najinem obisku, se sprašujem, kdo je pravzaprav bolj potreboval to srečanje: gospa Antonija ali midve. In vse bolj sem prepričana, da vem, kateri odgovor je pravi.

s.Darka Klara
Nazaj