simbol KB FSR
FRANČIŠKOV   SVETNI   RED
KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI
Nazaj Novosti Napovednik Oglasna deska Simboli Kazalo Povezave Domov

 

ZGODBA O...


Dan se je poslovil brez hrupa in spokojna tišina se je potopila v temo. Prišel je čas, ko stopim pred Gospoda in se mu zahvalim za preživete ure.
Toda ne danes. Danes se nočem srečati z Njim, nočem se srečati sama s seboj in danes ne prenesem te gluhe tišine.
Zavrtim si glasbo. Nežna melodija, ki se meša z bučanjem morskih valov, napolni prostor. Srce mi zatrepeta: morje! Moje varno pribežališče! Tako daleč stran si, tako daleč stran!
Slišim valove in si predstavljam, kako butajo ob skale, jaz pa sedim na obali in poslušam, poslušam … Takrat je vse dobro! Takrat je vse lepo in takrat si znam vedno začrtati cilje, uresničiti želje sebi
in drugim in takrat sem vse: sem ptica, sem veter, sem gora in sem neznatni val. Napolnjena z božjim stvarstvom se lahko zbudim v naslednje jutro, v naslednji dan, in lahko vsem ponudim roko.

Toda ne danes … danes je moja dlan prazna. Dan je minil, jaz pa nimam česa dati Gospodu. On mi je podaril ta dan, On je pričakoval, On je čakal … jaz pa sem ga samo preživela.
Ničesar nisem dala nikomur, tudi sebi ne. Dan, ki mi ga je Gospod izročil s tako ljubeznijo in zaupanjem, mi je spolzel skozi dlani in zdrsnil skozi spomin v večno izgubljenost.

Zato se nocoj nočem srečati z Gospodom! Kako naj govorim Njemu, ki je tako dober z menoj, da sem se samo prepustila času in se niti malo nisem trudila, da bi prinašala veselje in ljubezen!
Kako naj ga prosim odpuščanja, če pa vse vidi in ve, da bom nekoč spet zapravila dan in bo spet prišel trenutek, ko bi se najraje skrila v najbolj oddaljen in temen kot, da me ne bi našel prav nihče.
Tudi On ne.
Kako mu naj zaupam vse svoje želje, skrita pričakovanja, stiske,
ki mi jemljejo sapo … Kako naj ga  prosim česarkoli, če pa sama storim tako malo zanj!

Melodija je že zdavnaj izzvenela, valovi so utihnili. Sama sem. Okoli mene le tiha spokojnost. Jočem. Tako majhno se počutim, tako nebogljeno, tako zapuščeno. Občutek lastne krivde mi z neznosno bolečino razjeda srce.

In potem … čeprav nočem … pride. Pride tolažilna misel in pride ljubezen, ki napolni prostor okoli mene.
Spoznam, da ne smem obupati, ker tudi Gospod ni obupal nad mano. Gospod nikoli  ne obupa. Vedno znova mi  ponudi roko,
da se lahko postavim na noge, vedno znova mi  ponuja pomoč, vedno znova me zasipa z ljubeznijo.  Preplavi me občutek neizmerne hvaležnosti in   si obrišem še zadnje solze.

Jutri bo nov dan in predala ga bom Gospodu.  Vem, da bo le tako  izpolnjen in zvečer moje dlani ne bodo prazne.

In mir, kot ga lahko prejmeš le od Gospoda, se znova vrne v srce.   

s.Darka Klara
Nazaj

 

Vecer

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

dlani