BOŽIČ -  PRAZNIK  VERE  IN  DRUŽINE
(Pogovor  z   zakocema Gantar  je pripravila sestra Darka Hlaj - 2.del)

Kaj pa vama pomeni družina?

Ga. Roža: Včasih so bili mladi  bolj korajžni, kot so danes. Bolj so si upali obljubiti, zaživeti skupaj, tudi če ni bilo vsega. Midva sva bila revna kot  cerkvene miši. Kajetan je prišel k hiši z enim kovčkom, šestimi spodnjimi hlačami, z eno ameriško srajco, o kateri vsakemu pripovedujem, ker je bila tako površno popravljena, da se je na daleč videlo, da so rokavi podaljšani, in eno pisano ameriško kravato. To je pa bilo tudi vse. Pa nekaj knjig. Revež. Tudi jaz nisem ničesar imela. Samo obleke.
Ko sva se poročila, nisva imela kam. Bila sva najstarejša in vsi otroci so bili še doma. Moj oče je bil zdravnik in tako sva šla živet v očetovo ordinacijo. Pregradili smo jo z zaveso, zadaj sva imela na tleh ležišče in to je bilo vse. Dopoldne sva bila po službah, popoldne pa sva bila lahko tam, ker ni bilo pacientov.
G.  Kajetan: Spomnim se, ko sem zbolel in nisem smel ostati doma ter ležati, ampak sem se z vročino potikal po Ljubljani, dokler ni tast zaprl ordinacije.

Kljub težki situaciji se je vajina družina povečala?

Ga. Roža: Imava tri otroke: Celino, Damijana in  Marjano. Vsi so že odrasli, tako da imava tudi šest vnukinj. Celina ima Ajdo, Majo, Zalo in Živo, Damijan ima Klaro in Marjana ima Tijo. Najstarejša, Ajda, pa ima tudi že sina Elijo. Tako da imava tudi že pravnuka.

Na vprašanje, kaj jima družina pomeni danes, je  gospa Roža povedala tisto, kar čutita oba:

Ga. Roža: V družini mi je lepo.
Družina je skupnost, kjer me vedno kdo pričakuje.
Družina je skupnost, je kraj, kjer imam vedno čas za svoje sanje.
Družina je  skupnost, kjer se lahko sprostim.
Družina je skupnost, kjer me obdajata nežnost in ljubezen.
Družina je skupnost, kjer lahko govorim, kar čutim in mislim.
V družini je zame vedno pripravljen prostor. Če je prazen, me pogrešajo.
V družini lahko živim brez maske.
V družini sem sproščena, v njej lahko govorim tudi o svojih skrbeh in težavah. Poslušajo me, me potolažijo in skušajo razumeti moje skrbi.
V družini zmeraj kdo deli z menoj žalost in veselje.
V družini lahko vedno izlijem svoje srce, svojo ljubezen, svoje veselje, vse, česar sem prepolna in ne morem nositi sama. Družinskim članom lahko posredujem svoje življenjske izkušnje, lahko jim darujem svoj čas, svoje misli, svojo ljubezen.
Brez družine bi zelo težko živela. Zdi se mi, da bi bila zelo osamljena in nesrečna.
Bogu sem neizmerno hvaležna za svojo družino.

Vemo, da je prve jaslice postavil sv. Frančišek. Ste že kdaj poromali v Assisi?

Ga. Roža: V Assisiju sem bila trikrat, vendar nikoli kot romarka. Vedno smo se v njem ustavili na poti v Rim. Obiskali smo Frančiškovo baziliko, Marijo Angelsko in zavili še k sv. Damijanu, dalj se pa v mestu nismo zadržali. Toda že to je bilo dovolj, da me je sv. Frančišek zelo nagovoril in sem se začela navdihovati ob njegovem življenju in duhovnosti.

G. Kajetan: V Assisiju sem bi enkrat, ampak takrat šest dni. Poleg  sv. Frančiška in sv. Klare se je v Assisiju rodil še en znameniti italijanski mož – to je bil starorimski pesnik Propercij (47-15 pr. n. š.). Leta 1985 je bil v Assisju kongres, posvečen prav temu pesniki ob 2000- letnici njegove smrti. Na tem kongresu sem sodeloval z referatom.

Prof. Gantar mi je nato s ponosom pokazal listino, na kateri piše, da je postal član  L´accademia Properziana del Subassio, in to 20.5.1985, 469 let od ustanovitve. Vidi se, da je Propercij eden njegovih najljubših pesnikov, vendar  me je vseeno zanimalo, katere pesnike je še prevajal.

G. Kajetan: Horaca, Tibula, Katula, Homerja, Hezioda, Euripida, Aishila, Ovida … Sedaj pa se spet posvečam Svetemu pismu. Ponovno prevajamo, bolje bi bilo reči, izboljšujemo tekste, ki smo jih že prevedli. Vedno se da še kaj popraviti in sedaj ekipa prevajalcev popravlja  svoje delo. Seveda ne vsi. Nekateri so vmes že umrli in pridružili so se nam novi.

Sv. Frančiška pa občudujem kot pesnika. Pa tudi Umbrija je ena najlepših pokrajin, kar sem jih videl. In Gubbio, znan po najstarejših napisih, narodnih nošah, viteških igrah … Assisi je čudovito mesto, toda mene sv. Frančišek v njem ni tako nagovoril kot Rožo.

Gospa Roža, kaj pa ste storili po tem klicu, ki  sta ga začutili v Assisiju?

Ga. Roža: Kar nekaj let sem spraševala tako kot sv. Frančišek: Gospod, kaj hočeš, da storim.  Pa ni bilo odgovora. Potem pa sem v Assisiju, v Porcijunkuli naenkrat zagledala podobo pravega, resničnega Frančiška, čisto drugačnega kot je doslej živel v moji zavesti. Ljubeznivo me je vabil: »Pridi, ne boj se! Ne boj se evangelija! Le če boš živela po njem, boš lahko doživela popolno veselje.« Frančišek je bil poln veselja in ljubezni do Boga. Pomislila se, da podobno čutim tudi jaz, le da je moja ljubezen droben plamenček, njegova pa veličasten ogenj. Frančišek pa mi je razlagal naprej: Pomembna je ljubezen. Vse drugo izhaja iz nje in je zaradi nje. Ne moreš resnično, iskreno ljubiti, če nisi čist, kristalno čist v mislih, besedah in dejanjih. Ne moreš ljubiti, če si tako navezan na svoje zamisli, na svoje načrte, če si tako zagledan v svoj prav, da ne upoštevaš Božjih načrtov, da ne spolnjuješ Božje  volje, da ne prisluhneš navdihom Svetega Duha, ki je edino zagotovilo ljubezni.
In ljubezen ni ljubezen, če jo razdeliš na sto zemeljskih stvari, ki jih največkrat niti ne potrebuješ in ki ti zasvojijo dušo in srce in tvojo ljubezen spremenijo v sebičnost. Postaneš njihov suženj. Izgubiš svobodo.
Gospod ne zahteva od mene, da bi postala drugi Frančišek in tega tudi ne morem. Lahko pa hodim za njim in po njegovi poti za Gospodom.

To je res zelo močan nagovor. Kaj pa ste storili potem?

Ga. Roža: Zdaj sem član Frančiškovega svetnega reda. Dolgo sem odlašala, preden sem se odločila za ta korak. Srečevala sem se z brati frančiškani, spoznavala njihovo življenje in delo in po njihovih besedah in življenjski drži tudi  Frančiškovo duhovnost. Srečevala sem brate in sestre FSR in vedno znova ugotavljala, da so to dobri ljudje, bratsko povezani med seboj, polni evangelijskega duha, gorečnosti in veselja in da so naravnost zaljubljeni v sv. Frančiška. Zaželela sem  si, da bi se jim pridružila, da bi tudi jaz čutila tako kot oni. Ni se bilo lahko odločiti, saj sem se zbala Frančiškove radikalnosti. Toda ob sebi sem imela čudovite ljudi, ki so me podpirali v tem iskanju. In seveda Gospoda, ki me  je kar zasipaval z milostmi.

In danes?

Ga. Roža: Danes se Gospodu zahvaljujem, da me je poklical na to pot. Zmeraj bolj blizu in domača mi je, na njej se počutim vedno bolje in vedno bolj polna sem veselja. Vem, da sem šele na začetku, da me čaka še naporna hoja, da bodo moje noge večkrat ožuljene do krvi, da se bom morala včasih tudi ustaviti in se odpočiti – nisem več mlada.  Vendar se ne bojim, da ne bi zmogla, saj je z menoj Gospod, z menoj je Marija, Rožamarija, katere ime nosim, in z menoj je Frančišek.

Počasi bo potrebno zaključiti naš pogovor, pa bi mogoče spregovorila še par besed o tem, kaj počneta danes in kaj je tisto delo, pa naj bo v preteklosti ali  sedanjosti, na katero sta ponosna?

G. Kajetan: Še vedno predavam na fakulteti, čeprav ne toliko kot včasih. Mogoče bo slišati  malo neskromno, ampak ponosen sem na svoj prevod Propercija. Zdi se mi, da bi težko bil boljši.

Ga. Roža: Vesela sem pesniške zbirke, ki je izšla 2002. To je samo izbor pesmi. Imam jih veliko več. Sem v Župnijskem pastoralnem svetu, redno pa pišem uvodnik v fužinsko župnijsko glasilo Med nami. Pred leti sem začela pisati tudi za otroke. To so bila  priložnostna besedila ob večjih praznikih, ker jih do takrat preprosto ni bilo. Tako so nastale Mamica, hvala ti; Zgodba o malem pastirčku; Bodi pozdravljen sv. Miklavž … Zadnja je skupaj z glasbo in ima naslov Miklavž je bolan. Vendar pa menda pravijo, da je kar malo težka za izvedbo.
Poleg tega pa sem še »del« Živega rožnega  venca in pri Marijinem oznanjenju vodim Karitas. K maši grem skoraj vsak dan. Pogosto tudi v stolnico, ker je to cerkev mojega otroštva. Sedaj, pred božičem, pa zelo aktivno sodelujem v domači, fužinski župniji, kjer z otroki pripravljamo poseben praznični program.

Kaj pa molitev doma? 

G. Kajetan: Najina urnika sta bila vse življenje tako različna, da sva zelo redkokdaj skupaj zmolila. Oba moliva hvalnice in večernice, vendar vsak zase. Skupaj zmoliva le pred jedjo.

Ga. Roža: In veseliva se spet božičnih praznikov, ko bomo z družino vsi skupaj peli in molili v čast Bogu, našemu Odrešeniku.

Veliko sta mi povedala. Veliko več, kot sem zapisala na te odmerjene strani. Če sem prišla z nekim  strahospoštovanjem, sem odšla z veliko topline v srcu. Gospa  Roža, ki se nesebično razdaja vsem, ki potrebujejo njeno pomoč, in gospod Kajetan, ki niti za en sam trenutek ni dal vedeti, kako pomemben znanstvenik je, sta mi pokazala, kako  je sv. Frančišek velik v svoji preprostosti. In ko sem nekaj dni kasneje zagledala g. Gantarja na TV, ko je govoril ob izidu Latinsko-slovenskega slovarja (mimogrede: trajalo je kar 113 let, preden je bil dokončan), sem opazila na njegovem obrazu spet tisti posebni žar in ljubezen, ki zasijeta, ko se lahko pogovarja o svojem delu, o svojem življenju, o družini ... Enak sij izžareva ga. Roža, kadar  govori o sv. Frančišku, o svoji družini, o ljudeh, ki jih srečuje, o Gospodu … Naj ta žar nikoli ne izgine iz vajinih lic.

Nazaj

ARHIV
Intervju -1.del