|
Ideja o tem, da bi predstavili bralcem gospo Rožo Gantar in njeno družino, je zorela skoraj istočasno z objavo ene izmed Rožinih pesmi. Gospo Rožo poznam že nekaj časa, vendar ne preveč dolgo. Obe se navdihujeva ob sv. Frančišku kot sestri Frančiškovega svetnega reda, zato sem vedela, da ji je sv. Frančišek blizu, da ji je blizu vse, kar je lepo in da še vedno verjame v dobrota srca in ljudi. Redkokdaj še srečaš človeka, ki ji pogled na igrivega metuljčka polepša še tako težek in neprijeten dan.
Njenega moža, Kajetana Gantarja, pa osebno nisem poznala. Toda do njega čutim neizmerno spoštovanje, saj ga vsi ljubitelji literature, še zlasti antične literature, poznamo kot odličnega prevajalca le-te. Po eni strani sem se veselila srečanja z njima, po drugi strani pa me je bilo strah, kako vstopiti v to akademsko družino. Z Božjo pomočjo gre vse in tudi naše srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju.
Preden pa zapišem, kaj sta mi povedala, naj vsaj v grobem predstavim njuno delo. O njem se nismo veliko pogovarjali, zato bom podatke povzela po drugih virih.
O Roži Gantar piše na zadnji strani njene zbirke pesmi z naslovom Ko po sinjem nebu jadram, takole:
Roža Gantar se je rodila 9. junija 1937 v Ljubljani. Obiskovala je klasično gimnazijo in hkrati na glasbeni šoli pouk klavirja, sama zase pa je začela pisati pesmi. Po maturi junija 1955 in študiju slavistike se je zaposlila na Zavodu za statistiko, kjer je leta 1994 dočakala upokojitev.
Prvo pesem je objavila 1970 v glasilu Srečanja – vez Frančiškove družine, nato v Koledarjih Mohorjeve družbe, Božjem okolju, Obzorniku, Družinski prilogi Družine, pa tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Pesnik Janez Menart je eno njenih pesmi objavil v Delu, ko je v posebni rubriki predstavljal neznane pesniške talente, France Vodnik pa v Slovenski religiozni liriki (1980). Na javnem natečaju ob prvem papeževem obisku Slovenije je bila za pozdrav svetemu očetu izbrana in uglasbena njena pesem Tisoč let je že minilo; sicer pa so bile njene pesmi izbrane in izvajane tudi ob drugih priložnostih.
Poleg tega je napisala več otroških igric, ki so se uprizarjale ob miklavževanju, božiču, materinskem dnevu, zaključku šolskega leta in drugih priložnostih. Njene božične igrice in prizorčki za miklavževanje so izšli 1999 v dveh knjižicah pri Družini.
O Kajetanu Gantarju pa so pisali v reviji Ampak (mesečniku za kulturo, politiko in gospodarstvu, jan.-febr. 2007). Takole pravi nekoliko skrajšana predstavitev:
Kajetan Gantar, akademik, klasični filolog, imeniten prevajalec iz stare grščine in latinščine, zaslužni profesor ljubljanske Filozofske fakultete, se je rodil 1930 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v Celju, po vojni končal gimnazijo v Ljubljani in v komaj štirih letih končal študij klasične filologije na FF. Nekaj časa je bil v upravni službi, bil profesor na ptujski gimnaziji, leta 1958 pa je bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. 1962 je dobil službo asistenta na Filozofski fakulteti, 1967 je postal docent, 1978 pa redni profesor. V osemdesetih letih je bil njen prodekan.
Znanstveno in strokovno se je izpopolnjeval v Parizu, Heidelbergu, v Ženevi in na Dunaju. Kot gostujoči profesor je enajst semestrov predaval na Univerzi v Gradcu, gostoval pa je tudi na številnih drugih evropskih uglednih univerzah in znanstvenih inštitutih.
Poleg obeh antičnih literatur je proučeval tudi bizantinsko, srednjeveško in novejšo latinsko književnost ter raziskoval odseve klasike v slovenski literaturi. Najbolj pa ga poznamo po odličnih prevodih najpomembnejših antičnih umetnin ter zgodovinskih in filozofskih spisov; prevodih, v katerih je z velikim filološkim znanjem uspešno združil estetski čut in mojstrsko poznavanje slovenske besede ter znal ujeti najdrobnejše miselne in poetične odtenke v starih umetninah.
Znan je po svojih prizadevanjih za ohranitev pouka grščine in latinščine. Je član večjih tujih akademskih ustanov in inštitutov in je slovenski delegat pri Mednarodni zvezi akademij. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Oborožena s temi podatki sem s strahospoštovanjem potrkala na njuna vrata. Po začetnem predstavljanju smo se zbrali okoli mize in pričeli z uradnim delom pogovora.
Pred nami je božični čas pa bi začeli kar z njim. Od vajinih mladostniških let je minilo nekaj časa, vendar vama je zagotovo ostalo kaj v spominu. Kako je bilo takrat?
Ga. Roža: To so bili pa nepozabni časi in se jih ne da primerjati z današnjimi. Mogoče tudi zato, ker sem jaz pač starejša. Moj oče je bil zelo veren človek, mama tudi. Bili res verna krščanska družina, zato smo krščanske praznike res doživljali zelo globoko in zelo lepo. Čeprav takrat božič ni bil dela prost dan in so poskrili vse, kar so lahko. Dreveščka se ni dalo kupiti, ni se dobilo pomaranč. Ničesar se ni dobilo. Takoj po božiču pa so bile police polne. Vendar nas to ni motilo, ker ni bilo to bistvo praznika. Tudi okraski niso bili vsako leto drugi in se ni tako bleščalo, kot se sedaj, da te že kar oči bolijo. To so bili eni in isti okraski, ki jih je mama prinesla iz kleti. Poznali smo vsakega posebej, ptička z repom, majhno hišo. To so bili lepi okraski, imeli smo jih radi in so imeli za nas posebno vrednost. Nič ni motilo, da je bilo tisto drevo iz leta v leto več ali manj enako okrašeno.
Včasih je bil to velik družinski praznik. Potem pa je prišel komunizem in se o božiču ni govorilo, še manj praznovalo. Kako je verna družina v tistih časih sploh lahko doživljala ta praznik?
Stanovali pa smo v kanoniškem stanovanju, v katerem je bila ogromna soba. Tista soba je imela 48 kv. m in ni bila nikoli zakurjena. Bila je zelo mrzla in nam je služila za spalnico. Za božič pa se je ta soba zakurila, in toplina te sobe je bila za nas veliko doživetje. Zakurili smo že zjutraj, da se do večera segrela. Praznovali pa smo skupaj. Mama in otroci smo krasili drevo, oče je postavljal jaslice. To so bile lepe figure iz keramike in smo jih imeli radi. In ko je bilo vse to narejeno, je bilo zvečer vse skrivnostno. Ob petih popoldne je bila že tema. Nekako smo imeli srečo, da smo imeli otroci samo dopoldne pouk. Niso pa nam nagajali, da bi imeli kakšne zadolžitve tudi popoldne.
Ob pol petih smo bili vsi skupaj doma. Kurilo se je s drvmi in premogom, da smo imeli žerjavico. Tega sedaj po blokih ni več in je škoda, ker je praznik izgubil vsaj del svojega čara. Oče je vzel žerjavico in kadilo. Vsi drugi pa smo se zbrali. Bili smo štirje otroci in imeli smo gospodinjsko pomočnico, tako da nas je bilo malo več. Kot najstarejši otrok sem nosila blagoslovljeno vodo in smo šli v vse prostore, molili rožni venec in kadili. Prostorov je bilo veliko. Bila je tudi dolga veranda, preko katere smo šli v drugo sobo, pa odprli vrata še malo na stopnišče, kjer so bile še druge krščanske družine, potem pa še na podstreho. Ko smo vse obhodili, smo pokleknili, kjer je bil pač prostor, in smo zmolili vse tri dele rožnega venca. Za otroke je to kar malo dolga molitev, ampak za božič je vedno zelo hitro minila.
Tisti večer je bilo vse lepo, skrivnostno, nobenega pritiska nismo čutili. Tam je bilo drevo. Na njem so gorele navadne svečke, ob jaslicah pa je bila lučka iz nočne omarice. Pri jaslicah je cela družina klečala in molila. Le mama je šla kdaj pa kdaj v kuhinjo pogledat, kako se dela večerja. Potem smo šli na večerjo. Ponavadi je bila krompirjeva solata, pol kranjske klobase, pa čaj, pa orehova potica. Mama je ponavadi celo leto zbirala orehe, da jih je imela za potico. Potem pa se nam je zdelo, da je po večerji nekdo pozvonil in smo šli pogledat k jaslicam, kjer smo videli darila. To so bila zelo skromna darila, morda kakšne barvice. Seveda pa smo bili vsi veseli teh skromnih daril. Posedli smo se okoli jaslic in smo peli. Prepeli smo vse božične pesmi, kar smo jih znali. Naša gospodinjska pomočnica je dolga leta pela pri frančiškanih. Imela je zelo lep sopran, jaz sem pela alt, drugi otroci pa vsak po svoje. Oče je malo basiral zraven. Peli smo skoraj do pol dvanajstih zvečer. Potem smo šli k polnočnici. Mlajši otroci so ostali doma.. Nič ni bilo, nobenih trgovin. Bil pa je tisti večer, tista skrivnostnost, tisti vonj kadila … tisto pa po za vedno ostalo v srcu.
G. Kajetan: Pri nas doma je bilo podobno, samo da je bila pri nas še enkrat večja družina, osem otrok. Tudi stanovali smo v bolj revni hiši. Bila je na Karlovški cesti, bivša hiralnica. Ampak pokadili smo pa vse prostore. Oče je šel s kadilom, jaz kot najstarejši sin pa z blagoslovljeno vodo za njim. Potem smo prepevali in postavili jaslice, ki smo jih delali skupaj. Ponavadi sem jaz nabral mah, kamne, lubje in vejice, eden mlajši brat, ki je bil bolj za tehniko, pa je pripeljal elektriko, da so bile majhne lučke v štalci, pa ogenj pred njo. Tudi pri nas smo zmolili tri dele rožnega venca.
Kakšnih daril se ne spomnim, mogoče je bila le kakšna malenkost. Osem otrok je bilo, pa ni bilo denarja. Mama je ponavadi rekla: »Miklavž prinese darila.« In tudi za novo leto se ponavadi nismo obdarovali. Mama je za večerjo skuhala kislo zelje in krvavice, potem smo pa otroci šli k polnočnici. Oče pa je bil bolj betežen in je šel spat.
Oče je bil profesor in je poučeval v Stični na gimnaziji, kamor se je vozil iz Ljubljane. Povedal je, da je vseh devet let, kar je bil v Stični, šel k patrom v samostan k maši. Bil je edini od profesorjev, ki se je to javno upal, saj je rekel, da ga več kot iz službe ne morejo vreči. Pa saj so ga že nekajkrat.
Kako pa na praznik gledate danes, ko se je vsaj na zunaj že vse skupaj sprevrglo v potrošnjo?
Ga. Roža: Ko sva se s Kajetanom poročila, je prihajal k nam domov in smo skupaj praznovali do očetove smrti. Potem je pa mama prišla k nam. Bili smo v bloku na Vodmatu in smo skušali enako praznovati, čeprav se v bloku ne da. Tista stara kanoniška hiše je imela svoj čar. No, sedaj pa je tako, da hodiva k hčerki, ki ima že svoje širi otroke in praznujemo skupaj. Hčerka si da veliko preveč dela z večerjo. Zmolimo rožni venec, vendar ne vseh treh delov. Potem se tudi obdarimo in zapojemo pesmi. Imam to srečo, da vnuki igrajo na inštrumente, hčerka na kitaro in tudi zet igra. Tako je kar cel orkester in igrajo vse božične pesmi. V sobi, kjer smo, je tudi kamin in ko igrajo v polmraku božične pesmi, je tako ganljivo, da mi pridejo tudi solze v oči.
Ne vem pa, če je prav, da sedaj zvečer hodijo družine že prej k maši. Zdi se mi, da je božič družinski praznik in pravzaprav edini dan, ko naj se ne bi družini nikamor mudilo. Sedaj pa gredo eni že ob petih, drugi ob osmih, potem odrasli še opolnoči. In potem se enemu mudi enkrat, drugemu drugič. Meni pa se zdi, da je bil čar božiča prav v tem, da smo bili celo popoldne skupaj doma, cela družina, in da se ni prav nikamor mudilo. Imeli smo občutek varnosti, lepe družinske povezave in sreče.
G. Kajetan: Malo bi se še vrnil v povojne čase. Prva leta po vojni smo morali fantje, 15, 16 let stari na udarniško delo. Poleti v brigado, med letom pa je bilo treba tudi ob sobotah in nedeljah na kakšno udarniško delo. Navadno so ravno za božič organizirali udarniško delo, in sicer tako, da je zadnja ura odpadla, sledilo pa je udarniško delo.
Kot dijak si imel knjižico, kamor si beležil ure svojega udarniškega dela in moram reči, da sem imel največ ur v razredu. In sem si rekel, da namesto zadnje ure bom šel, potem bom šel pa domov, ker sem imel več udarniških ur, kot vsi drugi v razredu. To svobodo sem si, bilo pa je hudo.
Kasneje, ko sem bil pa v službi, sem imel pa srečo, da sem bil profesor na gimnaziji, potem pa asistent in profesor na univerzi. Vedno sem preštudiral, kdaj bo božič, da tisti dan nisem imel nobenih ur. Profesorji smo imeli pravico, da smo imeli en dan prost. V začetku leta sem torej vedel, da če bo božič na torek, takrat ne bom imel predavanj.
Najhuje bilo pri vojakih. Vem, da nas je tisti komandir gnal po blatu in rekel: Pokazat ću vam, kad se je rodio Isus. Tisto je bilo hudo.
Drugače sem vedno lepo praznoval božič. Ponavadi greva tudi k polnočnici. Roža je pela na koru, pa me je povabila na kor, ker je v cerkvi potrebno biti že uro prej. Za letos pa ne vem. Vsako leto grem težje, težje dočakam polnoč, leta so tukaj.
Ga. Roža: Prav na sveti dan je bilo pa zelo hudo. Ko si bil v službi in si bil poln božičnega razpoloženja, pa ga nisi imel s kom deliti. Saj mi ni nihče nič hotel, ampak sedeti v pisarni, pa bi rad povedal, da si bil pri polnočnici, pa svet večer je bil, pa nisi mogel, ampak si se moral
držati uradno … Tisto je pa bilo hudo.
G. Kajetan: Po službah je bilo različno. Vem, da so bili na osnovni šoli pritiski hujši kot na gimnazijah in na gimnazijah hujši, kot so bili na univerzi. Čim nižje je bil človek, tem hujšim pritiskom je bil izpostavljen.
Vidim, da se je sprožil pravi plaz spominov. Zagotovo imata še veliko za dodati.
Ga. Roža: Po radiu smo iskali božične pesmi. In če smo jih našli, smo tako z veseljem poslušali in peli zraven
G. Kajetan: Enkrat sem šel na Madžarsko in sem prinesel ploščo z božičnimi pesmimi.
Ga. Roža: Potem smo pa to ploščo do onemoglosti poslušali.
G. Kajetan: Socialistična Madžarska, ampak si imel božičnih plošč, kolikor si hotel. Prvič v življenju sem bil v inozemstvu in sem prinesel božične plošče, ki jih tukaj ni bilo mogoče dobiti. Sedaj govorim z nekaterimi kolegi in ugotavljamo, da nikjer niso bili taki pritiski kot v Sloveniji. V Vzhodni Nemčiji je bil dela prost dan, na Madžarskem je bil dela prost dan, no na Češkem pa tudi ni bil.
Ga. Roža: Vedno sem si predstavljala, kako mora biti krasno v tujini, ker božič praznujejo. Enkrat pa sem šla k stricu v Rim in sem bila tako razočarana in takrat sem spoznala, da ni božič v okolju, pa v trgovinah, ampak da je božič v srcu, v družini. Dobila sem ogromno daril, kot jih v življenju še nisem dobila, potem smo imeli večerjo. Bila sem pri redovnicah v Rimu, kjer se je vse odvijalo v italijanščini, peli so po italijansko in zelo sem pogrešala slovenski božič v Ljubljani. Od tistega časa sem bila ozdravljena želje po tujini.
G. Kajetan: Tudi jaz sem bil enkrat v tujini za božič. Bil sem v Parizu, kmalu po poroki, ampak moram reči, da je bilo lepo praznovanje. Šel sem v notredamsko katedralo. Nikoli ne bom pozabil tistega petja, tistega vzdušja. Francozi so dali več revolucij skozi in taki ljudje imajo globljo vero.
Ga. Roža: Kljub pritiskom je bilo pa le lepo. Imela sem dve prijateljici, s katerima sem šla v cerkev. Moral si se sicer bolj »vtihotapit« pa je bilo. Bolj je bilo skrivnostno, kot je pa sedaj, ko je vse skupaj ena sama trgovina. Kar zaboli me pri srcu, ko Sveto noč zaslišim v kakšni veleblagovnici.
(se nadaljuje)
Nazaj
ARHIV
Po tvoji besedi, Gospod
Zvečer
Gospa Antonija
|
|
