PO TVOJI  BESEDI, GOSPOD

Marija. Tista deklica, ki je znala reči: »Da, Gospod!« in se popolnoma predati v Božje roke. Ni vedela, kakšno življenje jo bo čakalo, pa tudi spraševala ni. Bog je poklical in ona je sledila.
In Ti, Gospod, kličeš vse. Vztrajno nas vabiš, da se Ti predamo in Ti sledimo.  Tudi jaz.
Po Tvoji besedi, Gospod? Prav. Toda, koliko si sploh upam slišati?
Koliko si upam tvegati?

Imeti trdna tla pod nogami, nositi glavo na pravem mestu in imeti življenje pospravljeno po predalčkih, stlačeno v kalupe … To je tisto, kar naj bi bil moj cilj. Tako so me vzgojili. Tako so me učili in trdili, da je to edina prava pot. Če skrenem iz teh začrtanih tirov, potem je vsega konec. Nikoli več ne pridem nazaj v ustaljene tirnice in žalovala in jokala bom zaradi tega celo življenje.

Zato sem tako živela dolga leta. Vedno v strahu pred skušnjavami, čeprav sem vedela, kaj smem in česa ne. Ubogala sem svoj notranji glas in moje življenje je teklo iz dneva v dan.  Nekje v podzavesti pa sem še vedno imela shranjene besede iz pisma Efežanom:
Vzdrami se, ki spiš,
vstani od mrtvih
in Kristus te bo razsvetlil.
Besede so bile v srcu. Nagovarjale so me. Vzdrami se …
vzdrami se … in so čakale, da pride tisti pravi trenutek.

Potem pa prideš Ti, Gospod, in zatreseš moj svet. Zrušiš mi mit o vrednotah in moji ideali postanejo tako nepomembni. Nenehno se mi vrivaš v misli in me vlečeš nekam v samoto, nekam v tišino, kjer lahko premišljujem samo še o Tebi. In vsakič znova se zavem, da moram še veliko storiti, da se moram še veliko naučiti in kdo ve, če bom sploh kdaj razumela Tvoj klic.
Zakaj si poklical prav mene? Zakaj si se sploh vrinil v moj svet? Vse je bilo tako lepo urejeno, vse je bilo jasno. Nisem se spraševala, kje je moje mesto, ker sem vedela, kje je …tu, v tem svetu, za vrednote tega sveta.
Nikoli nisem trdila, da ne obstajaš, sem pa velikokrat  dvomila v to.
Zato sem takrat, ko sem se v mislih pogovarjala s Teboj, zahtevala, da mi dokažeš, da si, in potem bom Tvoja brezpogojna vernica. Vedno sem Ti postavila pogoj : če si, naredi to in to. Hotela sem trdne dokaze, nekaj,
kar razumem, nekaj, kar bi me prepričalo, da si res želiš tudi mojo vdanost.

Kakšna domišljavost! Danes bi se skrila od sramu zaradi svoje prevzetnosti.  Ti pa me nisi grajal in si mi še vedno pomagal v vsaki stiski,  pa če sem tekla k Tebi po pomoč ali pa ne.

Potem pa … kot da Ti je bilo tega dovolj. Hotel si me v Cerkvi, v občestvu in pošiljal si mi vedno nova srečanja, vedno nove milosti.
Moj Bog – kako dolgo sem se Ti upirala!
Potrpežljivo si čakal, saj si vedel, da bom nekoč prišla. In sem. Prišla sem v Cerkev, prišla sem v občestvo. Sprva mi je bilo težko, nelagodno. Pa si mi poslal ljudi, ki so me razumeli in pomagali pregnati vse dvome. Spoznala sem, da je Cerkev tudi moj dom in da v njem vladata mir za dušo in ljubezen za srce.

Sedaj se ne upiram več. Tukaj sem in čakam, da mi poveš, kaj želiš od mene.  Toda … včasih  te je težko slišati. Služba, večna tekma s časom in hrup. Komaj da slišim glasove Tvojega stvarstva. Mir smo izgnali iz svojih domov. Ti pa govoriš le v tišini in  le v  notranjem miru se srce odpre Tvoji besedi. Hrepenim po Tvojih besedah, Gospod. Zato pa včasih pobegnem iz tega sveta in se odpravim nekam, kjer se lahko zlijem s Teboj in Tvojo besedo, kjer se najdeva in kjer lahko razgrnem pred Teboj vse svoje trpljenje, strah in upanje in kjer mi prisluhneš kot prisluhne oče svojemu otroku, me objame, potolaži in mu pokaže pot. Daš mi moč, da lahko spet zadiham v tem svetu in sem Ti hvaležna za vse.

Da, Gospod. Takrat slišim Tvoj klic in srce Ti želi slediti, hoditi za Teboj in živeti … živeti po Tvoji besedi, Gospod.

s.Darka Klara

Nazaj


ARHIV
Zvečer
Gospa Antonija