(po knjigi  F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka")

Zdi se, da je sedaj pot, ki jo imamo prehoditi, jasno začrtana. Srečno smo zajadrali iz pristanišča, toda zakaj se ne premaknemo naprej ?
Tako tožijo mnogi, ki so se podali na pot duhovne popolnosti. Nekaj jih zadržuje, ne da bi spoznali kaj. Zato je zdaj naša naloga, da te skrivne ovire odkrijemo in premislimo, kako jim moremo biti kos.
Postopno si bomo ogledali  pet  glavnih skrivnih ovir :

1.PREVLADUJOČA STRAST
To je tista strast ali nagnjenje, ki v naši duši nad vsemi drugimi prevladuje. Neustavljivo dejstvo je, da skoraj vsakega človeka drži strast, ki je močnejša od drugih. Okoliščina, da je ne zapazimo, ni noben dokaz za to, da je ni. Zakaj prav to je lastnost prevladujoče strasti, da se zna pritajiti. Dokler taka strast v duši živi in tam gospoduje, se njen vpliv razteza na vsa področja. Ta strast skrivaj, ne da bi vedeli, daje celotnemu našemu življenju osnovni ton in barvo ter je kriva najmanj dveh tretjin vseh naših napak in grehov. Druge strasti so primorane, da priznajo njeno nadvlado. Prihitela nam bo celo na pomoč, da premagamo druge strasti, zakaj na ta način širi svoje tiranstvo, da bi lažje vladala ona. Ta strast gre celo tako daleč, da nam naše grehe  in napake prikazuje kot kreposti.
Nobena ovira ni v našem duhovnem življenju tako močna in pogosta in
tako prikrita, pa zaradi tega tako nevarna. Je tista, ki nosi v sebi klico duhovne smrti za našo dušo.

Duhovni napredek je nemogoč, dokler ne začnemo zoper njo odločen boj, čeprav celo zelo velika popolnost  ne bo zlepa izvojevala popolne zmage nad njo. Ta strast se razodeva posebno v tem, da nam je naravnost zoprno, da bi se morali proti njej boriti. In če nas bo kdo obdolžil, da nas ta strast obvladuje, bomo gotovo odgovorili, da sicer imamo marsikatero napako, a te prav gotovo nimamo! Ta strast ima tudi izredno moč in sposobnost, da hipoma vžge vse naše druge strasti in da se čudovito razodeva v vseh naših mislih in načrtih.

Lep primer prevladujoče strasti je  samoljubje (egoizem),    ki se kaže  malodane v vsakem drugem človeku.

Imamo tudi  osebe mehkotnega, občutljivega, sentimentalnega značaja, ki ljubijo telesno udobje, ki se ne znajo metodično mrtvičiti,  se  gotovih stvari odrekati  ter polagajo veliko skrb na to,  kaj bodo jedle,  pile in kako  spale. Navidezno  uživajo ob pobožnosti in  so kar preveč domače z Bogom in Presveto  Devico. Ves čas koprnijo po nesebični ljubezni, ne cenijo pa golih suhih postav in predpisov ter stroge vestnosti. Z lahkoto pa si prisvajajo besede in čustva svetnikov, kakor da so njihova. Vse to pa izhaja, ne da bi se same tega zavedale, le iz njihove ljubezni do udobnosti in prefinjenosti, ki jo nudi sodobno razkošje, pa iz sladnosti, ki prevladuje v njihovi duši. Te osebe muči  "sladnost" kot prevladujoča strast.
Le-ta tekmuje s samoljubjem v tem, kako uspešno zna v vseh primerih z občudovanja vredno pretkanostjo zakrinkati samo sebe in si nadevati popolnoma drugo podobo.

Prevladujoča strast tako rekoč oblikuje vse naše grehe in grešna nagnjenja, naj se kaže kot samoljubje pri enem, sladnost pri drugem, častihlepje pri tretjem, lenoba, ki je skoraj nepremagljiva, pri četrtem...
Zato je ena  izmed najbolj važnih nalog našega življenja, da odkrijemo, katera je tista strast, ki v naši duši prevladuje.
Kako jo najhitreje odkriti, si bomo ogledali  naslednjič...

Tri pokrajine
Srečni  začetek poti

Nazaj