GRADIMO  BOŽJE  KRALJESTVO

Franci Bavec : KATEHEZA O SVETEM PISMU – 2.6.2007

BOG SE NAM V SVETEM PISMU RAZODEVA

Uvodna pesem naše sestre Rože Gantar

»TI SI LJUBEZEN«

Ta trenutek ljubim vse ljudi.
Če bi imela denar,
bi nakupila daril
in jih delila, delila,
da bi razveselila
prav vsakega človeka.

Če bi imela čas,
bi vsakemu napisala prijazno pismo.

Če mi ne bi bilo nerodno,
bi vsakega človeka
objela in poljubila.

Samo človek sem.
Vsega imam premalo:
denarja, časa, ljubezni.

Samo človek sem,
samo trenutek ljubezni imam,
ki je ne morem nikomur razodeti
in ki že ugaša.

Zakaj si že odšel, Gospod?
Ta trenutek je bil del
Tvoje večne, neskončne ljubezni.

»Ta trenutek ljubim vse ljudi« - prava podoba Boga smo ravno po tem, da smo v ljubečem odnosu z Njim in svojim bližnjim.
»Če bi imela čas, bi vsakemu napisala prijazno pismo« - Kdo izmed nas še ni v življenju napisal pisma nekomu, ki ga je imel rad? Vsaj za jubilejne rojstne dneve in za velike praznike pošiljamo čestitke svojim dragim, ki so polne našega občudovanja, želja in pozdravov. Z eno besedo, v pismu izrazimo svoj osebni, čustveni odnos do svojega bližnjega.

Molitev:

Bog, ti si ljubezen! In da bi Te mogel vzljubiti tudi jaz, Tvoj ljubljeni otrok, si mi poslal pismo, v katerem mi na tisoč načinov razodevaš, kako Te skrbi zame, da me ne bi izgubil, da bi mi lahko vso večnost izkazoval svojo ljubezen, ki je moja večna sreča, za katero si me ustvaril!

Razmišljanje o tem, kako  Bogu vračati njegovo ljubezen:
Z vsem srcem ne moreš ljubiti nekoga, če ga dodobra ne spoznaš.
Dr. Anton Trstenjak pravi: zato se zaljubljenci toliko in na razne načine pogovarjajo in spoznavajo, da njihova ljubezen more zrasti toliko, da se zmorejo podariti drug drugemu in v tem najdejo življenjsko srečo. A vse prevečkrat ta ljubezen usahne, če ne iščejo osvežitve tega božjega daru v molitvi, v osebnem srečevanju z Bogom, ki je izvir vsake prave ljubezni in trajne sreče.

Večna Beseda, ki je Bog sam, prebiva na podoben način kot v Evharistiji tudi v svoji besedi, zapisani v Svetem pismu. Zato je božja beseda bila duhovna hrana za ljudstva pred prihodom Odrešenika, je danes, in bo do konca sveta. Skrb za ohranjanje, varovanje in oznanjevanje svoje Besede je Gospod Jezus zaupal svojim apostolom in njihovim naslednikom, škofom.

Naša skrbna mati Cerkev nas v vseh časih in na razne načine vabi, naj bolje spoznamo svojega Boga in ga tako lahko vzljubimo. To leto nam Slovenska Cerkev še posebej priporoča ves zaklad Božjega razodetja, to je Božjo besedo v knjigah Svetega pisma stare in nove zaveze.

V apostolskih delih beremo zgodbo o Filipovem srečanju z Etiopcem, ki je na potovanju iz Jeruzalema v Gazo glasno bral preroka Izaija. Filip ga je vprašal: »Ali razumeš, kaj bereš?« Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči? (Apd 8, 30-31). Vemo, da Sveto pismo vedno ni lahko razumljivo. Zato je prav, da se kot živi udje Cerkve zatekamo po pomoč k izročilu cerkvenega učiteljstva

Apostoli in njihovi nasledniki škofje imajo od Kristusa oblast, s katero samo oni lahko nekomu poverijo službo oznanjevanja in razlaganja Božje besede. To službo prejmejo po cerkvenem redu, ki ga ureja Cerkveno pravo - duhovniki, diakoni in katehisti s škofovim dekretom.

V letu Svetega pisma, ki ga je za leto 2007 razglasila slovenska škofovska konferenca so se že zvrstile številne predstavitve Božje besede, molitvena srečanja, celonočna branja Svetega pisma in še in še. Tudi na naših srečanjih FSR – jevcev smo že in še bomo govorili o Svetem pismu. Mene pa je tako zelo prevzela beseda koncilskih očetov, škofov celega sveta, ki so nam naslovili najsodobnejši pogled Cerkve na Božje razodetje v Svetem pismu, da jo v skrajšani obliki želim podeliti z vami. Hkrati pa je njihovo oznanilo Božje besede najbolj varna pot do edine prave, Božje resnice.
Gre za to, da si mnogi Božjo resnico prilagajajo svojim potrebam in s tem vernike vodijo od Troedinega Boga proč, v naročje očeta laži.

Zdelo bi se mi škoda, da bi Frančiškovi bratje in sestre slišali in videli mnoge zanimive prestavitve Svetega pisma, izpustili pa morda glavno sporočilo Božje besede. Škofje so nam na zasedanju 2. vatikanskega Cerkvenega zbora napisali poslanico, ki naj obkroži svet, zato smo jo poimenovali z besedo okrožnica, torej okrožnico o Božjem razodetju.

Bog se nam razodeva kot Ljubezen v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu pa tudi po izročilu Cerkve. Apostolom in njihovim naslednikom škofom je Gospod Jezus dal oblast, da kar zavežejo ali razvežejo na zemlji, bo tudi v nebesih.

Iz navedenega uradnega Cerkvenega dokumenta, kar okrožnica o božjem razodetju tudi je, sem izbral najbolj značilne odstavke iz vsakega poglavja. Iz njih lahko začutimo prizadevanje škofovskega zbora, kako nam približati Božjo ljubezen, njeno zvestobo, resničnost in ljudomilost, kakršna se nam razodeva v Božji besedi.

Poslušanje Božje besede

Bog je v svoji dobroti in modrosti hotel razodeti samega sebe in razkriti skrivnost svoje volje, da bi ljudje po Kristusu, učlovečeni Besedi, imeli v Svetem Duhu dostop k Očetu in bi postali deležni božje narave
(Prim.  Ef 1, 3-7) »Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci«.

V tem razodetju nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje; in občuje z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo. (prim. 2 Mz 33, 11)»Gospod pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem« in (Jn 15, 14-15) »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta«.

Bog, ki z Besedo vse ustvarja  in ohranjuje, daje ljudem po ustvarjenih bitjih trajno pričevanje o sebi.(prim. Jan 1, 3) »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo, in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo«.

Ker pa je hotel odpreti pot do nadnaravnega zveličanja, je povrh tega že v začetku razodel samega sebe prastaršem. Po njihovem padcu je v njih z obljubo odrešenja prebudil upanje na zveličanje (prim. 1 Mz 3,15). »Sovraštvo bom naredil med teboj in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strla, ti pa ga boš ranila na peti«.

 Nenehno je skrbel za človeški rod, da bi podelil večno življenje vsem, ki vztrajno v dobrih delih iščejo odrešenje. (prim Rim 2, 6-7) »On bo vsakomur povrnil po njegovih delih in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost«.

Pozneje je poklical Abrahama, da bi iz njega naredil veliko ljudstvo, ki ga je za očaki vzgajal po Mojzesu in prerokih, da bi priznavalo samo njega kot živega in resničnega Boga, kot skrbnega Očeta in pravičnega sodnika in bi pričakovalo ljubljenega Odrešenika. Tako je skozi vekove pripravljal pot evangeliju, ki je veselo oznanilo, da je on Bog z nami.
Potem ko je mnogokrat in na mnogotere načine Bog govoril po prerokih, »nam je te dni govoril po Sinu« (Hebr 1, 1.2). Poslal je svojega Sina, večno Besedo, ki razsvetljuje vse ljudi, da bi prebival med ljudmi in jim razkril notranjost Boga (prim. Jan 1, 9-14) »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga«.

 On je tisti, ki z vso svojo navzočnostjo in nastopanjem, z besedo in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno s poslanim Duhom resnice dopolnjuje in dovršuje razodetje ter z božjim pričevanjem potrjuje; Bog je z nami, da bi nas rešil iz temine greha in smrti ter nas obudil k večnemu življenju.

Kristus Gospod, v katerem se dovršuje vse razodetje veličastnega Boga, je apostolom zapovedal, naj evangelij, ki ga je kot izpolnitev prejšnjih preroških obljub sam prinesel in z lastnimi usti razglasil, vsi oznanjajo kot vir vse odrešenjske resnice in nravnega življenja. (2 Kor 3, 1-3)
»Mar res potrebujemo, kakor nekateri, priporočilna pisma za vas ali po vas? Naše pismo ste vi; pismo, ki je zapisano v naših srcih in ga poznajo in berejo vsi ljudje. Znano je, da ste Kristusovo pismo, ki sem ga pisal jaz, in ga nisem pisal s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table človeških src«.

Da bi se pa evangelij v Cerkvi ohranjal za vedno neokrnjen in živ, so apostoli zapustili kot naslednike škofe in jim izročili svoje lastno učiteljsko mesto. To sveto izročilo in sv. pismo obeh zavez sta kakor ogledalo, ki v njem Cerkev na svojem zemeljskem potovanju zre Boga, od katerega vse prejema, dokler ne bo prišla do tega, da ga bo gledala iz obličja v obličje, kakršen je (2 Kor 3, 6) »On nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja«. In (1 Jn 3, 2) »Preljubi, zdaj smo božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo, ko se prikaže; pa vemo da mu bomo podobni, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je«.

Navdihnjenje svetega pisma

Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje sv. pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha. Knjige stare zaveze in nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, zato ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi. (Jn 20, 30-31) »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu«.

Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnaval, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel. Tako je »vse od Boga navdihnjeno pismo koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln, za vsako dobro delo pripraven« (2 Tim 3, 16.17).

Razumevanje Božje besede (Razlaganje svetega pisma)

(prim. 1. vatikanski.koncil -.dogmatična. .konstitucija o katoliški. veri):
Ker pa je Bog v sv. pismu govoril po ljudeh na človeški način (sv. Avguštin, De civitat.Dei), zato mora razlagalec sv. pisma skrbno preiskati, kaj so sveti pisatelji v resnici hoteli povedati in kaj je Bog po njihovih besedah hotel razkriti. Kajti resnica je zdaj tako zdaj drugače podana in izražena v tekstih, ki so na različen način zgodovinske, preroške ali pesniške narave, ali v drugačnih govornih vrstah. Vse to, kar je v zvezi z razlaganjem svetega pisma, je podrejeno sodbi Cerkve, ki opravlja od Boga naloženo poslanstvo in službo varovanja in razlaganja božje besede.

Stara zaveza

Ko je hotel Bog v svoji preobilni ljubezni poskrbeti za odrešenje celotnega človeškega rodu, je to odrešenje pripravil s tem, da si je po posebnem načrtu izbral ljudstvo, kateremu bi zaupal obljube. Sklenil je zavezo z Abrahamom in po Mojzesu z izraelskim ljudstvom. Nato se je ljudstvu, ki si ga je pridobil zase, kot edini pravi in živi Bog z besedami in dejanji tako razodeval, da je Izrael izkusil, kakšna so božja pota z ljudmi. Tisto udejanjanje božjega načrta, ki so ga sveti pisatelji vnaprej oznanjali, o njem pripovedovali in ga razlagali, je kot resnična božja beseda vsebovano v knjigah stare zaveze. Zato ohranjajo neminljivo veljavo: »Karkoli se je namreč poprej napisalo, se je napisalo v naše poučenje, da bi imeli upanje po potrpežljivosti in po tolažbi iz pisem« (Rim 15,4)

Nova zaveza

Ko je nastopila polnost časov, se je Beseda  »učlovečila in se je naselila med nami, polna milosti in resnice« (Jn 1, 14). Kristus je na zemlji vzpostavil božje kraljestvo; z dejanji in besedami je razodel svojega Očeta in sam sebe; in dovršil je svoje delo s smrtjo, vstajenjem in veličastnim vnebohodom ter s poslanim Svetim Duhom. Povišan z zemlje vse priteguje k sebi – On, ki edini ima besede večnega življenja (prim. Jn 6, 68) »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga!«

Živeti Božjo besedo

Cerkev je sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo; saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom. Sveto pismo je obenem s svetim izročilom vedno imela in ima za vrhovno pravilo svoje vere. Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja. In v božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve pa trdnost vere, hrana za duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. (Hebr 4, 12)
»Živa je namreč božja beseda in učinkovita«

Zaključne misli

Vsakdo, ki sledi sv. Frančišku Asiškemu z izpolnjevanjem zaobljub, se naj spominja zaveze z Bogom, ki so jo živeli preroki in očetje vere v zgodovini odrešenja. Začenja se z Noetom, ki je simbol treh značilnosti zaveze z Bogom: poslušanje – pokorščina – obojestransko zaupanje Boga človeku in človeka Bogu.

Bog je človeka ustvaril po svoji podobi. Ustvaril ga je kot bitje odnosa, komunikacije, svobode in s tem tudi odgovornosti za svoje življenje, za življenje bližnjega ter vsega ustvarjenega. Tako je postal ne samo Bogu podoben, ampak njegova prava podoba, resnično njegov otrok, prijatelj in dedič nebeškega kraljestva.

Prof. dr. Jože Krašovec je letos spomladi spregovoril na Večeru Svetega pisma v Antonovem domu na Viču. Predstavil pa je samo knjigo psalmov iz Svetega pisma stare zaveze z besedami: »Boga spoznamo zares šele v molitvi. Psalmi so vrh stare zaveze in vrh teologije. So tudi  v središču krščanstva in liturgije. Psalmi so molitev, niso toliko teologija. Bog je živi Bog, zato ima človek  z njim živ odnos, direkten pogovor z Bogom. Namen svetega pisma je, da Bog stopi v mojo dušo.
Psalmi so tako pomembni za kristjane tudi danes, da se pripravlja izdaja svetega pisma nove zaveze, v kateri bodo tudi psalmi«.

Tako kot je sv. Frančišek slavil Boga s prepevanjem psalmov in lastnimi pobožnimi spevi, se veselimo in radujmo čudovitega, nadvse usmiljenega in ljubečega Troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha še mi. Predlagam, da se mu zahvalimo za njegovo Besedo, ki je živi Bog, Jezus Kristus, z vzkliki iz 18. psalma. Vsi ste povabljeni, da po vsaki vrstici psalma skupaj zapojemo odpev: »Gospod ima besede večnega življenja« (po napevu prof. Jožeta Trošta).
Nazaj

ARHIV
Ali je tretji red primeren za naše čase-april 2007
Odpustki-september 2006