simbol KB FSR
FRANČIŠKOV   SVETNI   RED
KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI
Nazaj Novosti Napovednik Oglasna deska Simboli Kazalo Povezave Domov

 

 

GRADIMO  BOŽJE  KRALJESTVO


Predstavitev papeževe druge okrožnice Spe salvi – Odrešenjsko upanje
Pripravila: s.Emanuela

V petek, 30. novembra 2007, ob začetku adventa, je papež Benedikt XVI.  v Apostolski palači uradno podpisal svojo drugo okrožnico, z naslovom Spe salvi – Odrešenjsko upanje.
Prebrala sem komentarje teoloških pisateljev, da je tematika upanja bila do danes kar nekoliko zanemarjena. Zato je za kristjane zelo dobrodošlo, da nam je sveti oče napisal okrožnico s takšno vsebino. 

                                                                             Benedikt_sestnajsti

                                                                       

Naslov vsake okrožnice po izročilu tvori prva beseda, ali prvi dve, največ tri besede, s katerimi se začne besedilo okrožnice. Tako izvira  ime nove okrožnice iz stavka Spe salvi  facti sumus – Odrešeni smo bili namreč v upanju  - pismo apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,24).

                                                                               

Prevod prvih dveh besed se v slovenščini glasi Odrešenjsko upanje. Navedeni besedi tudi najbolje nakazujeta celotno vsebino okrožnice, ki je posvečena krščanskemu upanju. Odrešenje, zveličanje, pravi Sveti oče v okrožnici že takoj v uvodu, po krščanskem verovanju ni le preprosto dejstvo. Odrešenje nam je bilo darovano na tak način, da smo prejeli veliko upanje polno trdnosti.
V moči  tako velikega upanja se lahko soočamo in spoprimemo z našo vsakdanjostjo. Naša sedanjost, nadaljuje papež, je lahko tudi utrujajoča in polna trpljenja, kljub temu pa jo lahko živimo in sprejmemo, če vodi k cilju, ki je tako velik, da opraviči vse napore potovanja.
                                                       Spe_salvi_uvod

Okrožnica zajema 50 točk, ki so razdeljene na več vsebinsko zaokroženih poglavij.
Vsebino okrožnice sem strnila v nekaj poglavij   in  sicer:
1.Upanje  v zgodnjem krščanstvu in Novi zavezi
2.Večno življenje in naše zveličanje
3.Upanja v novi dobi
4.Resnična podoba krščanskega upanja
5.Kraji in časi krščanskega upanja
6.Pričevalci upanja


1.Upanje v zgodnjem krščanstvu in Novi zavezi
Papež nam  v začetnih poglavjih opiše zgodovinsko okolje v prvih stoletjih po Kristusu:

-Mit je izgubljal verodostojnost. Rimska državna religija postane gola ceremonialnost. Filozofsko razsvetljenstvo pa je vse Božansko videlo v kozmičnih silah – v astrologiji. Vse se je dogajalo zaradi nekih kozmičnih zakonov. A ni bilo Boga h kateremu bi človek mogel  moliti.
Nasproti temu  nastopi življenje skladno s Kristusom. Sveti Gregor Nacianški celo zapiše, da je nastopil konec astrologije v tistem trenutku, ko so trije modri, ki jih je vodila zvezda, molili Kralja Kristusa. Saj sedaj Kristus določa, kje bo šla pot zvezde.

-Papež nato razloži, kako so v tistem času največkrat razlagali Kristusov lik. Kristusov lik so takrat razlagali v dveh podobah: kot filozofa in kot pastirja. Filozofi so bili tisti, ki so učili, kako biti na pravi način človek, učili so umetnost kako živeti in kako umreti. Jezus Kristus je resnična podoba takšnega filozofa. Kristus nam pove, kdo je človek v resnici in kaj mora storiti, da bo resnično človek. Kristus nam kaže pot tudi onkraj smrti. Samo kdor to zmore, je resnični učitelj življenja.
Podobno označuje podoba pastirja, ki potuje z nami tudi skozi najtemnejše doline, tudi skozi dolino smrti, na kateri nas nihče drug ne more spremljati. On je to pot prehodil sam in zato nas lahko vodi po tej poti.

-Nato  nas sveti oče popelje tudi skozi globoka razmišljanja o odnosih med krščanskim upanjem in vero. Tako je upanje v svetopisemskih besedilih ključna beseda, tako da se v nekaterih besedilih besedi vera in upanje medsebojno zamenjujeta. Kako močno so dojemali dar gotovega upanja prvi kristjani, vidimo, ko kristjanovo novo življenje primerjamo s tistim, ki ga je živel pred prejetjem vere ali po prejetju vere. Ali pa če kristjanovo življenje primerjamo z življenjem pripadnikov drugih religij.
Že sv. Pavel Efežane opominja, da so pred srečanjem s Kristusom bili »brez upanja in v svetu brez Boga« (Ef 2,12). Imeli so sicer bogove, ki pa so bili vprašljivi in niso dajali upanja. Kljub bogovom so bili brez Boga in so zato bivali v temnem svetu, soočeni s temno prihodnostjo.
V tem duhu sv. Pavel piše Tesaloničanom, da se naj ne vdajajo žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja (1 Tes 4,13).
Kristjani se tako od drugih ljudi razlikujejo ravno v tem dejstvu, da imajo prihodnost. To ne pomeni, da poznajo stvari, ki se jim bodo zgodile, temveč da vedo, da njihovo življenje ne bo končalo v praznini.
(se nadaljuje...)


Nazaj

ARHIV
Bog se razodeva v svetem pismu
Ali je tretji red primeren za naše čase

Odpustki