(po knjigi  F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka")

3.BOJ  PROTI  PREVLADUJOČI  STRASTI
Moram vnovič naglasiti, da je število tistih, nad katerimi prevladujoča strast ne gospoduje, zelo majhno. Za tiste pa, ki so v njeni oblasti, nobena stvar ni tako važna in neodložljivo nujna kakor ta, da to tiranko izsledijo in ji napovejo neizprosen boj. Dolžni smo se torej boriti in se ne smemo ustrašiti nobenih težav. Ne sme nam upasti srce, če razmišljamo, kako hud je ta boj in kako dolgo traja. Oslepitev, ki jo povzroča ta strast, da bi ne videli ne nje ne drugih naših grešnih nagnjenj in pregreškov, je prav tako močna utrdba, kakor osrednja trdnjava sama. In  »plemenito« ogorčenje, ki ga prevladujoča  strast  hlini, je samo prah, ki ga dviga in nam ga meče v oči, kadar se pripravljamo na naskok.

Sredstva, katerih se moramo v tej borbi posluževati, seveda niso prijetna, saj imamo opraviti s sovražnikom, katerega ni lahko pregnati.
Prvo, kar moramo storiti, je, da nemudoma potlačimo že prve najrahlejše gibljaje naše poglavitne strasti. Ne smemo čakati, da naraste in začenja postajati prijetna. To je, da se razvije v pravo skušnjavo. Marveč jo moramo odločno brez ozira potlačiti, čim se zgane.

Potem si moramo zelo prizadevati, da  že  vnaprej  predvidimo priložnosti, ob katerih se naša poglavitna strast rada in gotovo zbuja in se jih moramo ogibati. V ta namen si moramo postaviti določena pravila in si svoje vsakdanje življenje temu primerno urediti, kolikor je mogoče.

Nadalje moramo biti strogi sami s seboj in sicer v vsakem primeru in v vseh okoliščinah. Če to svojo dolžnost le za trenutek zanemarimo, lahko zapravimo vse, kar smo doslej pridobili.
Tako si  za  vsako prostovoljno nemarnost in pregrešek   sami naložimo kazen oziroma pokoro, ki mora biti taka, da jo bomo res čutili in se je bali. Mora nas v živo zadeti, čeprav samo za nekaj minut.

Predvsem pa moramo paziti, da se ne bi  vdali prevari, v katero nas skuša zapeljati hudobec. Prišepetava nam, da vsa ta težka borba zoper našo poglavitno strast ni naša stvar, ampak da čaka šele svetnike in  da  se ta naloga postavlja šele na višjih stopnjah duhovnega življenja. To je lažno načelo, ki ga ne smemo poslušati. V našem primeru je ravno narobe. Dokler človek prevladujoči strasti ni zagospodoval vsaj v toliki meri, da lahko upa na končno zmago, ne more biti govora o tem, da bi se povzpel na višje stopnje duhovnega življenja.
Ne videnja, ne zamaknjenja, ne čudežna dela, ne velika mrtvičenja in žareča luč kontemplacije ne bodo pripomogla, da bi napredovali za en sam korak, če se hkrati ne bomo vztrajno in brez prestanka borili zoper grešno nagnjenje in strast, ki gospodari v naši duši.

Nazaj

ARHIV
Kako odkriti prevladujočo strast
Kaj je prevladujoča strast
Tri pokrajine
Srečni  začetek poti