2. Večno življenje in naše zveličanje
Pred nadaljevanjem zgodovinskega pogleda na upanje, se sveti oče dotakne najprej dveh vprašanj, ki so si jih postavljali teologi, duhovniki ter redovni ustanovitelji skozi vsa stoletja.
Ti vprašanji sta:
Kaj je večno življenje ?
Ali se lahko zveličam oz. ali lahko dosežem to blaženo življenje sam ali samo skupaj z drugimi ?
KAJ JE VEČNO ŽIVLJENJE
V zvezi s tem sveti oče v okrožnici opisuje protislovje, ki je v notranjosti človeka. Po eni strani nočemo umreti. Tudi naši bližnji, ki nas imajo radi, nočejo da umremo. Po drugi strani pa tudi ne bi želeli živeti na tej Zemlji neskončno dolgo, saj je življenje polno preizkušenj, trpljenja, bolezni in je v njem običajno le nekaj trenutkov sreče, ko bi lahko v rekli: »Zdi se mi, da je to tista prava sreča.«
Tako tudi sv.Avguštin pravi v nekem svojem pismu: »Pravzaprav hočemo vendar samo eno – srečno življenje.«
A nato tudi nadaljuje: »Če pa natančno pogledamo, pa sploh ne vemo, po čem dejansko hrepenimo, kaj bi pravzaprav radi. Celo tiste trenutke, ko mislimo, da se tega dotaknemo, tega v resnici ne dosežemo. Ne vemo, kaj naj prosimo (ponovi sv.Avguštin besede sv.Pavla). Vemo samo, da to ni tisto. «
A v naši notranjosti ljudje vendar nekako čutimo in vemo, da tisto mora biti.
Sveti oče nato pokaže, v kateri smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri to naše čutenje. Pravi, da je to »nepoznano« dejansko upanje, ki nas priganja. Nato sveti oče opiše to popolno srečo, ki jo bomo nekoč doživeli. Pravi, da je to nekaj takega kakor večni izpolnjen trenutek, v katerem nas zajema celota in mi zajemamo celoto. Je kot trenutek potopitve v ocean neskončne ljubezni, v katerem ni več časa, ni nobenega prej in potem. Temu večnemu trenutku lahko damo ime VEČNO ŽIVLJENJE ali NEBESA.
ALI SE LAHKO ZVELIČAM SAM
To pomeni, ali lahko dosežem to blaženo življenje sam, ali pa samo skupaj z drugimi. Tukaj papež opiše, kako se samostani ljudem v svetu zdijo »kraji bega pred svetom in umika iz odgovornosti za svet v iskanje zasebnega zveličanja«. Bernard iz Klervoja je v svoje samostane pripeljal trume mladih ljudi (prav tako sv.Frančišek). Oba povdarjata odgovornost redovnikov za celotno Cerkev in še več za človeštvo. Sv.Bernard na te ljudi obrača tudi te besede: »Človeški rod živi od nekaj ljudi, kajti če teh ne bi bilo, bi propadel celotni svet.«
Dejansko pa se je ta misel, da je vera in s tem tudi upanje, čisto individualistična – zasebna zadeva, razvila najbolj v zadnjih stoletjih. Do tega je prišlo predvsem z razvojem znanosti. Človek si je začel domišljati, da je z razvojem znanosti ponovno vzpostavil gospostvo nad stvarstvom, ki ga je Bog dal človeku in ki smo ga izgubili s padcem v greh. Tak človek, ki je prepričan, da ga bo znanost odrešila, sicer vere ne zataji. Vendar pa vero postavi na drugačno raven – na čisto zasebno zadevo in onostransko zadevo – skoraj nepotrebno za ta svet.
V bistvu krščanstva pa je, da je treba preseči ta individualizem ter se znebiti egoizma posameznika ter iti iz sebe k občestvu. Tudi Jezus Kristus je sam sebe izničil. Umrl je za vse ljudi na svetu. Zato moramo tudi mi gledati na naše odrešenje na tak občestveni način, če želimo Jezusu resnično slediti in želimo biti njegovi pravi učenci.
(se nadaljuje...)
Nazaj
ARHIV
Okrožnica Spe Salvi
Bog se razodeva v svetem pismu
Ali je tretji red primeren za naše čase
Odpustki
|
|
