3. UPANJA V NOVI DOBI
RAZUM IN SVOBODA
V zvezi z vse večjim tehnološkim razvojem v zadnjih stoletjih sta se začeli poveličevati predvsem dve kategoriji : RAZUM in SVOBODA
Novodobni misleci imajo razum za moč dobrega in za dobro, tako kot da razum samoumevno lahko vedno dela samo dobro. Napredek bo po njihovo premagal tudi vse odvisnosti, v katere naj bi bil človek ujet. Z napredkom človek končno ne bo več odvisen od nikogar in bo postal svoboden.
Pri obeh kategorijah »razum« in »svoboda« pa je seveda na tihem v ozadju mišljeno tudi nasprotje do vezi vere in Cerkve in tudi do državnih ureditev.
Tako je prišlo leta 1789 do francoske revolucije (meščanske revolucije), ki je želela oblast razuma in svobode vzpostaviti tudi kot stvarnost na svetu (predvsem politično stvarnost). Takratni misleci govorijo, da bo prišlo do »Božjega kraljestva« že na Zemlji in sicer povsod tam, kjer bo premagana »cerkvena vera« in bo nadomeščena z »razumsko vero«. Vendar pa filozof Emmanuel Kant že takrat v enem od svojih spisov zapiše tudi dvom o tem kraljestvu razuma. Pravi, da je možno tudi to, da bi lahko prišlo do napačnega konca stvarstva v moralnem oziru in sicer zato, ker je krščanstvo določeno, da postane splošna svetovna religija, a do tega ne bi prišlo zaradi neugodne usode, ker se ljudje ne bi več odločali za krščanstvo.
INDUSTRIJSKA DOBA
V naslednjem 19.stoletju se ljudje še vedno oklepajo vere v razvoj. Tehnološki razvoj postane nova oblika upanja za človeka. Razum in svoboda sta še vedno zvezdi vodnici. Zgodi pa se, da z vse hitrejšim napredovanjem tehnološkega razvoja, pride do velikega novega razreda industrijskih delavcev, ki so jih kapitalisti neusmiljeno izkoriščali. Zato nastopi čas za še eno revolucijo, ki naj bi vzpostavila pravico na tem svetu. Idejni vodja Karl Marx je v svojih knjigah zelo natančno opisal položaj svojega časa in predlagal pot do revolucije. Ustanovljena je bila komunistična partija, stranka ki naj bi to revolucijo delavcev izpeljala. Ta proletarska revolucija je nastopila leta 1848.
A kmalu so se pokazale Marxove zmote. Marx ni napisal, kako naprej po revoluciji. Kakšne naj bodo strukture v svetu po tej revoluciji. Tudi ni predvidel, da človek vedno ostane človek, da je človek svoboden tudi za zlo. Marx je utopično predvideval, da bodo ljudje postali kar samoumevno dobri do vseh, če bo razdelil materialne dobrine. A pozabil je, da človek ni samo materialno bitje.
Na tej točki okrožnice sveti oče zopet postavi vprašanja :
V kaj torej smemo upati ?
Kaj razvoj v resnici pomeni ?
Kaj razvoj obljublja in česa ne obljublja?
Sveti oče pravi, da napredek brez dvoma ponuja možnosti za dobro, a odpira tudi izjemne možnosti zla, ki jih poprej ni bilo. Zato mora vzporedno ob tehničnem napredku nujno biti tudi napredek v moralni omiki človeka, v notranji rasti človeka. Ker razum postane človeški le, če zmore gledati onkraj sebe. Tudi svoboda človeka vedno terja sodelovanje svobode drugih ljudi. Takšno sodelovanje med ljudmi pa ne uspe, če ga ne določa neka skupna notranja mera, nek temeljni cilj naše svobode. Zato ob zaključku tega poglavja sveti oče zapiše besede sv.Pavla: »Človek potrebuje Boga, sicer je brez upanja.«
Brez Boga narejeno »Božje kraljestvo« se neizogibno neha z napačnim koncem vseh reči.
Kdor obljublja boljši svet, ki naj za vedno takšen ostane, a izključi Boga, daje napačne obljube.
(se nadaljuje...)
Nazaj
ARHIV
Okrožnica Spe Salvi-2
Okrožnica Spe Salvi-1
Bog se razodeva v svetem pismu
Ali je tretji red primeren za naše čase
Odpustki
|
|
