(po knjigi  F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka")

1. BORBA - normalno stanje v duhovnem življenju

Govorimo najprej o borbi ! Če je kaj gotovo, je po soglasnem izročilu Cerkve v vsakem pogledu gotovo to, da je duhovno življenje borba.  Pamet, avtoriteta, izkušnja – vse dokazuje to resnico. Zato se moramo vsak trenutek  vprašati: Ali je moje pobožno življenje res borba ? In zoper kaj se borim ?  Ali vidim svojega nasprotnika ?  Ali vem,  kdo je ?
Ali se zavedam teže njegovega odpora ?
Če moje življenje ni občutna borba,  ali je potem sploh duhovno življenje ? Ali ni morda vse moje prizadevanje navadna utvara, zaradi katere je moja pobožnost le prazno pobožnjakarstvo, ki ne stane nobenega truda in ni nič drugega kot mehkužnost, ki ne zahteva samopremagovanja ?
A če se ne borim, bom premagan. Prav tako zlepa ni možno, da bi se boril, ne da bi za to vedel.
To so zelo resna vprašanja, ki si jih moramo zastavljati in ki nam morajo vzbujati strah, če ne moremo nanje odgovoriti tako, da bi bila naša vest mirna.

Če pravim, da je duhovno življenje borba, nočem s tem reči, da se bitka neprenehoma vrši in da ni nobenega odmora. V resnici je tako, da je duhovno življenje vojno stanje, bitke pa so le delček našega duhovnega prizadevanja in podvigov. Če bi se bilo treba bojevati brez prestanka, bi bilo to proti naši naravi in tega  ne bi nihče mogel zdržati. Kadar je vojska, je treba opravljati tudi druga dela: postavljati šotore, čistiti orožje, hoditi po drva, kuhati kosilo, vršiti poizvedovalno službo. Šele potem pa imamo tudi hude pohode.

In kateri so sovražniki, zoper katere se moramo boriti ?  Kar nekaj jih je, zato si jih oglejmo po vrsti:
Prvič se moramo boriti zoper greh. To se pravi, ne samo zoper skušnjave, ki nas hočejo v greh zapeljati in nas hudo stiskajo, ampak tudi zoper grešna nagnjenja. To so tiste navade,  razvade in tista stalna duševna razpoloženja, ki so se po krivdi starih grehov v nas zajedla kakor rak. Vzroka, zakaj nekateri tako pogosto zapadejo smrtnemu grehu, namreč ne smemo vedno iskati v tem, da so bili izpostavljeni silni skušnjavi in niso dovolj pazili. Vzrok je lahko tudi v splošni moralni nemoči, ki so jo zapustili v njihovi duši pretekli, čeprav že odpuščeni grehi.

Drugič: Potrebno se je boriti zoper skušnjave in to z veliko hrabrostjo in pogumom. Zakaj v borbi zoper tega sovražnika ni dovolj, če prebijemo njegove vrste in se potem nadejamo, da bo dežela očiščena – njegove vrste se bodo namreč le zgoščevale. Čim bolj bomo napredovali, tem več jih bo.
Prvi sovražniki, s katerimi se bomo spopadli, so najslabotnejši – seveda razen tistih, ki so nam skušali zagraditi pot takrat, ko smo tvegali prvi korak k Bogu. Močnejše in srditejše  bomo srečali šele v žaru bitke, zakaj skušnjave postajajo tem hujše, čim bolj narašča v naši duši Božja milost. Glavnino bomo po navadi srečali šele na koncu. Pride dan, ko se  bomo morali spoprijeti z gardo hudobnega duha, očeta laži. In to utegne biti takrat, ko se bomo, bledi in utrujeni, borili s smrtjo.

se nadaljuje…

Nazaj

ARHIV
Kakšno je normalno stanje v duhovnem življenju
Boj proti prevladujoči strasti
Kako odkriti prevladujočo strast
Kaj je prevladujoča strast
Tri pokrajine
Srečni  začetek poti