|
4. PODOBA KRŠČANSKEGA UPANJA
Sveti oče nadaljuje svoje razmišljanje z besedami o podobi krščanskega upanja. Pravi, da mora vsak rod narediti svojo odločitev, naj zavladajo na svetu ureditev dobrega in svobode. Na področju moralne zavesti se napredek ne more seštevati glede na prejšnje rodove, ker je človekova svoboda vedno nova. Novi vek je prinesel utopično upanje, da bo znanost odrešila človeka, a se je to pokazalo kot napačno, človek je odrešen po ljubezni. Trenutek ljubezni, ki ga doživimo v svojem življenju na Zemlji, je tak trenutek odrešenja. A takšna ljubezen kljub vsemu ni večna in ni brezpogojna. Lahko jo na primer uniči smrt. Človek pa potrebuje brezpogojno in večno ljubezen. Takšno ljubezen pa lahko doseže le pri Bogu in nam jo je pridobil naš Gospod Jezus Kristus s svojo daritvijo na križu.
5.KRAJI UČENJA IN URJENJA UPANJA
MOLITEV
Bistveni učni kraj upanja je molitev. Papež v okrožnici zapiše: "Ko mi nihče več ne prisluhne, me Bog še vedno posluša. Če z nikomer ne morem govoriti, nikogar več poklicati – Bogu morem vedno govoriti. Če mi nihče več ne more pomagati v stiski, bolezni, pričakovanju, ki presega človekovo moč upanja - Bog mi more pomagati. Tudi če sem potisnjen v poslednjo osamljenost – molivec ni nikoli čisto sam."
Tukaj sveti oče zapiše primer neverjetnega upanja in vere kardinala Nguyena van Thuana. Bil je 13 let v zaporu, od tega 9 let v samici. Vprašamo se lahko, kako je lahko to zdržal ? A ravno iz tega obdobja nam je zapustil knjižico »Molitve upanja«. Po osvoboditvi iz zapora je ljudem po svetu pričeval o tem svojem upanju v brezupnem položaju – o upanju proti upanju.
Tudi sv.Avguštin opredeli, da je molitev v bistvu vaja hrepenenja po Bogu. Človek je ustvarjen za velike reči – za Boga samega, da ga izpolni. Zato človek neprestano živi v stegovanju po prihodnjem. Bog pa mu pri tem pomaga tako, da širi njegovo notranjost, njegovo srce. Molitev pa ne pomeni, da se moramo umakniti v zaseben kotiček lastne sreče. Prava molitev nas očisti n notranjosti in nas tako naredi sposobne za Boga pa tudi za druge ljudi.
V molitvi se mora človek tudi naučiti, kaj si resnično sme izprositi od Boga – kaj je vredno Boga. Nikoli ne smemo moliti proti drugim. Površne in lagodne stvari, ki so naša mala upanja, pa nas ravno tako vodijo proč od Boga.
Molitev mora biti z ene strani povsem osebna, to je pogovor moje osebe z živim Bogom. Z druge strani pa nas mora molitev voditi k občestvu, k velikim molitvenim besedam Cerkve in svetnikov. Posebno se teh skupnih molitvenih besed lahko oklenemo takrat, ko stopimo v duhovno suhoto, ko enostavno ne moremo moliti s svojimi besedami oz. se pogovarjati z Bogom.
(se nadaljuje...)
Nazaj
ARHIV
Okroznica Spe Salvi-3
Okroznica Spe Salvi-2
Okroznica Spe Salvi-1
Bog se razodeva v svetem pismu
Ali je tretji red primeren za naše čase
Odpustki
|
|
