FRANČIŠKOV SVETNI RED KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI |
|
(po knjigi F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka") Tretji nasprotnik, zoper katerega se moramo boriti na duhovni poti, so razne preizkušnje. Tudi te, prav tako kakor skušnjave, naraščajo tem bolj, čim bolj napredujemo. Zdaj se na naši poti odpira kraj, skozi katerega se bomo morali prebijati le z največjo težavo. Vidimo ovire in zoprnosti, ki jih prej nismo opažali. Stremimo k višjim in večjim stvarem in se vzpenjamo na goro. To nas navdaja z večjim pogumom, zahteva pa od nas tem več truda in napora, čim višji in strmejši je vrh. Sploh spremljajo svetost prav posebne preizkušnje in zoprnosti, ki jih svobodno življenje v svetu in njegove lahkomiselne navade, lagodno ter laskavo govorjenje in početje ne pozna. Notranje preizkušnje pobožnega življenja so tolike, da lahko dajo svetniku opravka vse njegovo življenje. Nekateri jih morajo prestati več, drugi manj. Na vsak način moramo vedeti, da najhujšega še nismo prestali. Ne smemo slaviti zmagoslavja, ko pa se je bitka šele začela. Naslednji naš sovražnik so nepopolnosti, ki nas mučijo. Borba proti njim ni nevarna niti ne prinaša slave. Je pa zelo utrujajoča, sitna in naravnost dolgočasna. Zdi se, kakor da so nekatere naše nedolžne slabosti naravnost nadnaravno žilave in se ne dajo odpraviti, naj se še tako resno in vztrajno vojskujemo proti njim. Nepopolnosti so na primer: raztresena molitev, naglo in ne poglobljeno opravljanje svetega rožnega venca, premalo mrtvičenja pri vsakdanji jedi in pijači, nekateri priljubljeni neprimerni izrazi, nemarno ali preveč sproščeno zunanje obnašanje. Naslednji nasprotnik, ki nam povzroča težave, je tisto duševno stanje, ki nastopi, ko nam Bog odtegne svojo luč in nas pusti, kakor mislimo, same. Takrat Božje pomoči ne čutimo, bodisi ker nas hoče preizkusiti in tako prečistiti, bodisi ker nas kaznuje za našo nezvestobo. To je pravzaprav borba hkrati z Bogom, s samim seboj in s hudobo. Kakor hitro nam namreč Bog odtegne svojo čutno pomoč, nas hudobni duhovi napadejo s podvojeno silo. Mi pa v svojem srcu damo prostor svojemu ranjenemu samoljubju in malodušju. se nadaljuje…
|