simbol KB FSR
FRANČIŠKOV   SVETNI   RED
KRAJEVNO BRATSTVO pri MARIJINEM OZNANJENJU v LJUBLJANI
Nazaj Novosti Napovednik Oglasna deska Simboli Kazalo Povezave Domov

 

 
NA STRMI IN OZKI POTI

(po knjigi  F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka")

2. BORBA - normalno stanje v duhovnem življenju

Tretji nasprotnik, zoper katerega se moramo boriti na duhovni poti, so razne preizkušnje. Tudi te,  prav tako kakor skušnjave, naraščajo tem bolj, čim bolj napredujemo. Zdaj se na naši poti odpira kraj, skozi katerega se bomo morali prebijati le z največjo težavo. Vidimo ovire in zoprnosti, ki jih prej nismo opažali. Stremimo k višjim in večjim stvarem in se vzpenjamo na goro. To nas navdaja z večjim pogumom, zahteva pa od nas tem več truda in napora, čim višji in strmejši je vrh. Sploh spremljajo svetost prav posebne preizkušnje in zoprnosti, ki jih  svobodno življenje v svetu in njegove lahkomiselne navade,   lagodno  ter  laskavo govorjenje in početje ne pozna. Notranje  preizkušnje pobožnega življenja so tolike, da lahko  dajo svetniku opravka vse njegovo življenje. Nekateri jih morajo prestati več, drugi manj. Na vsak način moramo vedeti, da najhujšega še nismo prestali. Ne smemo slaviti zmagoslavja,  ko pa se je bitka šele začela.

Naslednji naš sovražnik so nepopolnosti, ki nas mučijo.  Borba proti njim ni nevarna niti ne prinaša slave. Je pa zelo utrujajoča, sitna in naravnost dolgočasna. Zdi se, kakor da so nekatere naše nedolžne slabosti naravnost nadnaravno žilave in se ne dajo odpraviti, naj se še tako resno in vztrajno vojskujemo proti njim. Nepopolnosti so na primer: raztresena molitev, naglo in  ne poglobljeno opravljanje svetega rožnega venca, premalo mrtvičenja pri vsakdanji jedi in pijači, nekateri priljubljeni  neprimerni izrazi, nemarno ali preveč sproščeno zunanje obnašanje.
Bog včasih  dopušča, da zgrešimo svoj cilj, ko se borimo proti našim nepopolnostim. To pa zato, da bi naša pobožnost ostala prikrita ljudem, ki bi jo mogli s svojimi pohvalami zadušiti. Ali pa zato, da bi nosili v svojem telesu  zapičeno želo, kakor pravi apostol Pavel,  tako da ostanemo ponižni in da sami sebe resnično preziramo.  Čestokrat se milost ohranja ravno v senci naših slabosti, ki so pač zoprne in ponižujoče, nas pa pred Bogom ne  obtožujejo kot grešnike ali nevredne.

Naslednji nasprotnik, ki nam povzroča težave, je tisto duševno stanje, ki nastopi, ko nam Bog odtegne svojo luč in nas pusti, kakor mislimo, same. Takrat  Božje  pomoči ne čutimo, bodisi ker nas hoče preizkusiti in tako prečistiti,  bodisi ker nas kaznuje za našo nezvestobo.  To je pravzaprav borba  hkrati z Bogom, s samim seboj in s hudobo. Kakor hitro nam namreč  Bog odtegne svojo čutno pomoč, nas hudobni duhovi napadejo s podvojeno silo. Mi pa  v svojem srcu damo prostor svojemu ranjenemu samoljubju in malodušju.
V resnici pa je Bog z nami, četudi tega ne čutimo. A težko si je z brezmejno otroško vero predstavljati, da je z nami, ko pa čustvo govori, da je božja luč v naši duši ugasnila.
Hvala Bogu, to duševno stanje ne traja dolgo – pride in gre. Navadno pa se proti temu borimo in napenjamo ter se v borbi s svojo osamelostjo tako utrujamo, da obležimo v tožečem obupu in si ne moremo nič pomagati.
To razpoloženje, ko se duša tako rekoč huduje na Boga, se v duhovnem življenju opaža pogosteje, kot  bi si mislili. Marsikatero molitev, ki se dviga navzgor, nebo zaradi tega potlači, da se plazi po tleh.  In marsikateri podvig samoodpovedi in mrtvičenja zaradi tega nima zasluge.
Srečen, kdor se more boriti z  Bogom, ne da bi svojim molitvam primešal tožbo  ter  se bori s spoštovanjem polno notranjo zbranostjo in s krepko voljo, da ga premaga s pomočjo njegove milosti same !

se nadaljuje…
Nazaj


ARHIV
Borba1del
Kakšno je normalno stanje v duhovnem življenju
Boj proti prevladujoči strasti
Kako odkriti prevladujočo strast
Kaj je prevladujoča strast
Tri pokrajine
Srečni  začetek poti


jezusov_objem