|
SVETI PAVEL POSTANE APOSTOL NARODOV
Po svojem spreobrnjenju Pavel ni odšel k apostolom v Jeruzalem, ampak je začel delovati samostojno. Najprej je šel v Arabijo in tam prebil nekaj tihih let. S svojimi prvimi nastopi je povzročal nemire, zato ga je kralj Aretas preganjal. V Damasku se je nekoč rešil tako, da so ga v košari po vrvi spustili po obzidju navzdol (2Kor 11, 32sl.).
Nato je obiskal apostola Petra, ki je bil predstojnik jeruzalemskega občestva. Svojo misijonsko dejavnost je nadaljeval v Siriji, posebej v Kilikiji, v bližini svojega rojstnega mesta Tarza.
Pavel se je zavedal živega, neposrednega vodstva Svetega Duha. Pri njegovi misijonski dejavnosti ga je odkril apostol Barnaba, voditelj občestva v Antiohiji. Antiohija je bila v tistem času tretje največje mesto v Rimskem cesarstvu, takoj za Rimom in Aleksandrijo. Tu so v krščansko občestvo sprejemali kristjane brez kakšnih posebnih pogojev. Kristjani iz judovstva in kristjani iz poganstva so bili enakopravni. V Antiohiji so začeli krščanske vernike prvikrat nazivati 'kristjani' in tam je bila tudi prva krščanska cerkev. Izbruhnil pa je konflikt o tem, ali je občestvo kristjanov iz poganstva krivoversko. Da bi vprašanje razčistili, je antiohijsko občestvo poslalo Pavla in Barnaba v Jeruzalem na apostolski zbor. Apostoli s Petrom na čelu so priznali, da je tudi v oznanjevanju Pavla in Barnaba na delu Bog, da so spreobrnjeni pogani polnovredni kristjani. Ni potrebno, da bi spolnjevali judovsko postavo.
OPRAVIČENJE PO VERI
Apostol Pavel je kot mladenič najprej živel pod Staro zavezo, po svojem spreobrnjenju pa pod Novo. Zagotavlja, da je med njima neprimerljiva razlika. V starozaveznem življenju po postavi se skriva človekova težnja, da bi Bogu plačali njegovo ceno s svojimi zasluženji (Ps 49,8).
To hotenje je ena od oblik večne skušnjave, da bi postali neodvisni in avtonomni od Boga. Temeljni greh vidi Pavel v brezbožnosti. Brezbožnost je v zavračanju, da bi Boga priznali kot Boga, ga slavili in se mu zahvaljevali. To je poskus nas, ki smo 'ustvarjenine', da bi svojevoljno,
iz precenjevanja samih sebe izbrisali neskončno razliko med nami in Bogom. Če postavimo 'ustvarjenino' na Stvarnikovo mesto, je to malikovalstvo. Glavni malik pa je moj lastni jaz.
V bistvu vsakega malikovalstva je namreč čaščenje samega sebe, samoljubje. Postavimo se v središče in na prvo mesto v vesolju, vse drugo pa temu žrtvujemo. Tudi samega Boga. To je ta greh, ki ga apostol Pavel razkrinkava pri 'Judih': iskanje svoje pravičnosti, svoje slave in tudi iskanje lastne pravičnosti v spoštovanju postave.
Evangelij, dobra novica, ki jo je sveti Pavel prinesel kristjanom pa je: zdaj se je ljudem razodela Božja dobrohotnost, to je njegova dobra volja v razmerju do ljudi, njegovo odpuščanje, z eno besedo – njegova milost.
Apostol razlaga pojem Božje pravičnosti takole: "Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju" (Tit 3, 4-5).
Apostol Pavel vztrajno ponavlja, da se vse to dogodi zastonj, po milosti, po daru. Mest, kjer se z različnimi izrazi vrača k tej točki, skoraj ni mogoče prešteti. "Evangelij je Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje." (Rim1,16)
Apostol Pavel je črpal ta evangelij zastonjskega opravičenja po veri iz lastne osebne izkušnje, iz tega, kako je Bog deloval v njegovem življenju. On samo prevaja v splošni izraz dramo svojega spreobrnjenja. Spreobrnjenje predstavlja kot prehod od lastne pravičnosti, izhajajoče od postave k pravičnosti, ki izhaja od Boga in sloni na veri (Flp 3,9).
Nazaj
ARHIV
Po tvoji besedi, Gospod
Zvečer
Gospa Antonija
|
|
