(po knjigi F.V.Faber "Duhovna rast krščanskega človeka")
UTRUJENOST - normalno stanje v duhovnem življenju
Oglejmo si danes prvi dve razpoloženji, ki smo ju omenili v zvezi z utrujenostjo v duhovnem življenju:
1. ODPOR NAŠE NARAVE PROTI DUHOVNEMU ŽIVLJENJU
Vse za čemer teži naša narava – naše želje, navade in nagnjenja - je bolj ali manj v nasprotju s prizadevanjem, da bi se posvetili.
Tudi ko želimo paziti na svoje čute in jih brzdati, se nam naša narava upira. Celo takrat se upira, če ji razum sam ukazuje, naj čute umirimo. Zdi se ji, kot da si kakor sužnji nalagamo neznosen jarem.
Zatorej, če nam kdaj pa kdaj naša narava ponudi svojo pomoč v duhovnem življenju, ji ne zaupamo in že jo sumimo, če morda nima slabih namenov. Kadar pa vseeno uporabljamo naravne sile, ki jih imamo, delamo to na osoren in nehvaležen način.
Že njeno delovanje samo, ki je naša lastna stvar, imamo za nekaj nam sovražnega, ki nas oddaljuje od Boga ter nam brani uživati sladko Božjo navzočnost.
Skratka, čim bolj prešinja našo dušo milost, tem bolj pojema naša ljubezen do lastne narave in v marsikaterem pogledu celo do vsega stvarstva. To postaja prav očitno, kadar doseže to duševno stanje svoj višek v svetnikih in zamaknjenih dušah. Njihova bolehnost, trpljenje in drugi nenavadni pojavi so posledica življenja, ki zahteva največje napetosti in napor duhovnih sil. Takšne duše si prizadevajo za čim večje poduhovljenje preko narave in proti njej v nadnaravno.
Mistični bogoslovci uče, da kadar se milost povsem polasti duše, ima to svoj učinek in vpliv na ves prehranjevalni in živčni ustroj. A to je povsem naravno, saj kdor mora neprestano veslati proti toku reke, se vse bolj in bolj utruja in njegovi udi odrevenijo in bole.
Takšno utrujenost počasi prične čutiti tudi tisti, ki šele začenja svojo duhovno pot. Le-ta ga bo nedvomno peljala preko vrtincev mogočne reke, ki je naše naravno življenje. Kdor si bo resno prizadeval za duhovni napredek, bo kmalu sredi toka, ki se upira veslaču. Na tej poti nikjer ne bo prišel do miru z lastno naravo, niti do premirja ne. Mir nastopi le v času zamaknjenja, ko je delovanje in snovanje narave skoraj izločeno in nečutno. Toda svetniki nam povedo, da se narava zaradi tega nad njimi strašno maščuje, kadar zamaknjenost mine.
2. NEGOTOVOST GLEDE SKUŠNJAV
Naslednji vzrok naše utrujenosti je negotovost, ali smo v skušnjavo privolili ali ne. Človeka namreč vedno utrudi, če mora hoditi z zavezanimi očmi in tavati v temi.
Podobno je, kadar ne vemo, ali smo Boga razžalili ali ne, ali smo se morda s kakšno stvarjo pregrešili zoper svojo zaobljubo ali sklep. Tedaj izgubimo prožnost duha in moč zagona.
V kolikor smo skušnjavo dejansko premagali, a kljub temu osebno o tem nismo povsem prepričani, ne čutimo nobenega veselja. V kolikor pa smo bili poraženi, bi poraz lažje prenašali, če o njem ne bi dvomili. Zakaj nič ni hujšega od negotovosti.
Če smo na primer primorani, da korakamo cel kilometer, medtem ko nam ves čas sije sonce v oči ter nam prah jemlje vid, se nam zdi pot veliko daljša, kot če bi jo prehodili v prijetni senci. Tako je tudi z negotovostjo, ki jo zapušča v naši duši skušnjava še dolgo po tem, ko se je oddaljila.
Utruja nas in tlači duha.
se nadaljuje…
Nazaj
ARHIV
Borba-3del
Borba-2del
Borba-1del
Kakšno je normalno stanje v duhovnem življenju
Boj proti prevladujoči strasti
Kako odkriti prevladujočo strast
Kaj je prevladujoča strast
Tri pokrajine
Srečni začetek poti
|
|