ŽIVLJENJE  SVETEGA  PAVLA - 6.del
Besedila in  molitve v krajevnih bratstvih FSR pred blagoslovljeno sliko sv.Pavla:

PAVLOVA  POTOVANJA

Pavel se je po vrnitvi iz Jeruzalema poslovil od Antiohije in se skupaj z Barnabom odpravil na prvo misijonsko potovanje – na Ciper ter v južni del Male Azije do Antiohije Pizidijske. V vsakem mestu sta najprej oznanjala v sinagogi, kjer je običajno hitro prišlo do prepirov in neredov. Nato sta se zatekla   k poganom, ki  pa so bili pripravljeni sprejeti evangelij.

Na drugem misijonskem potovanju je apostol Pavel stopil na tla Evrope. Povsod je ustanavljal krščanska občestva – v Galatiji, v Filipih, Solunu, Atenah, Korintu in končno v Efezu.

Tretje misijonsko potovanje je potekalo od Antiohije do Efeza. Tam je Pavel ostal dlje časa. Nato je šel skozi Makedonijo do Aten in v Korint. Na poti je apostol utrjeval posamezna občestva. S tistimi pa, ki jih ni obiskal, si je dopisoval in v pismih razreševal njihove probleme. Pavlovo pisemsko literaturo so torej povzročile težave občestev in njegovi pisni odgovori nanje.
Judje, ki v Jeruzalemu niso postali kristjani, so se nad njim vznemirjali in spravili so ga v zapor. Rimljani so ga, glede na njegovo rimsko državljanstvo, premestili v zapor v Cezareji in ga s tem rešili pred judovskim sodiščem.
Končno je apostol Pavel kot ujetnik v preiskovalnem procesu prišel v Rim, kamor si je vedno želel priti, a seveda kot svoboden človek. Tam je med leti 64 ali 67 pod cesarjem Neronom prestal mučeniško smrt.

PAVLOV   'TRN V MESU'

Pavlovo poslanstvo je bilo prežeto s trpljenjem. Takole piše: Zdi se mi, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor da bi bili obsojeni na smrt. Mi zaradi Kristusa nori, vi pa v Kristusu razumni. Mi slabotni, vi močni. Vi slavni, mi zaničevani. Prav do te ure smo lačni in žejni in nagi. Tepejo nas, iz kraja v kraj bežimo. Utrujeni smo, ker delamo z lastnimi rokami. Kadar nas sramotijo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, potrpimo, kadar nas preklinjajo, odgovarjamo blágo. Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka.«
(1 Kor 4, 9-13).
Pavla je mučila tudi posebna bolezen, ki ji sam pravi 'trn v mesu': »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.« (2 Kor 12,7).

Nasprotje med njegovo stisko bivanja in hkrati srečo izbranosti je trdo treščilo druga ob drugo. Samo kot modrec je lahko dojel, da je eno pogoj drugemu: šibkost je pogoj razkrivanja božjih zakladov in iz slabega in različnih hudih preizkušenj se razvija moč. Kot odmev deluje skozi vrsto nasprotij predstavljeno stanje apostola.  Je ogrožen, a ne zadušen, je v dvomih, a ne obupan, je zasledovan, a ne pregnan, je potrt, a ne zlomljen: »Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje.«(2 Kor 4,10).
Na njem, ki je 'križan s Kristusom' in zaznamovan z njegovimi ranami, na trpečem in od bolezni prizadetem apostolovem telesu se izrazi notranji princip krščanstva, ki je v 'vstajenju Križanega'.
                                                   
Nazaj

ARHIV
Sveti Pavel -5.del
Sveti Pavel -4.del
Sveti Pavel -3.del
Sveti Pavel -2.del
Sveti Pavel -1.del
Intervju -1.del
Intervju -2.del
Po tvoji besedi, Gospod
Zvečer
Gospa Antonija