|
Učiteljica sem in mislim, da nisem ravno slaba. Od nekdaj sem bila in sem še ponosna na tiste trenutke, ko me srečajo bivši učenci in stopijo k meni, rečejo dve tri besede, obujamo spomine in smo veseli, da smo se spet videli. Takrat si mislim, da tisto naše druženje le ni bilo čisto zaman. In spravim še eno drobtinico več v spomin.
Vendar spomini niso vedno lepi. Tudi kakšna trpka grenčica je zraven. In ta boli, boli. Boli, ker sem povzročila bolečino, ker sem storila krivico, pa čeprav nehote.
Nisem od nekdaj želela biti učiteljica. Pravzaprav sploh nisem hotela biti učiteljica, čeprav je moja mama vztrajno trdila, da drug poklic sploh ni zame. »Ti si sama občutila toliko krivic in videla, kako so tudi drugi trpeli zaradi njih, da jih sama ne boš nikoli naredila. In otroke imaš rada. Zakaj ne bi bila ves čas z njimi?«
Res: zakaj ne?
Življenje ne gre vedno tako, kot ga načrtujemo, in tako sem se konec koncev znašla za katedrom. Moje poučevanje se je raztegnilo v leta in prišla sem na šolo, kjer učim še sedaj. Gledala sem po razredu in vame je zrlo veliko radovednih oči. Drug drugega smo tiho spraševali, kako se bomo ujeli, kako bomo preživeli ure. Bila sem nova na šoli in videli smo se prvič. Oni so prišli na predmetno stopnjo in dobili mene za razredničarko. Prvi nasmeh, pa čeprav še negotov, je prebil led. Bila je to moja prva generacija na tej šoli in res smo se dobro razumeli.
Kako lepo jih je bilo spremljati v njihovem odraščanju, opazovati, kako se spreminjajo iz otrok v dekleta in fante, pa prve iskrice v očeh … pa tudi kakšne neumnosti so se pojavile. Tako kot povsod.
Bila sem prepričana, da mi nekako vse uspeva. Nihče ni mogel trditi, da me otroci ne marajo pa tudi uspehi v znanju so bili. Potem pa je prišla zadnja konferenca v njihovem šolanju na – takrat še – osemletki. Morali so pisati svoj zadnji šolski spis. Že leta je v navadi, da v zadnjem spisu spregovorijo nekaj iz šolskih dni ali pa o svojih pričakovanjih, kako si predstavljajo šolanje na srednji šoli. In tako so pisali tudi oni spis z naslovom: Za vedno mi bo ostalo v spominu.
Ko sem zvečer vse postorila in so družinski člani že spali, sem vzela v roko spise. Nekako sem kar pričakovala vsebine, saj se iz leta v leto spominjajo istih stvari: prvi šolski dan, šole v naravi, tabori, mogoče kakšnega izjemnega uspeha, pa prve in celo edine nezadostne. Tu in tam jim ostane v spominu obisk predstave, pa tekmovanja v različnih športih. In skoraj ničesar osebnega. Dogodki se nizajo, nikjer pa ni občutkov, nikjer pojasnila, zakaj prav ta dogodek in ne kateri drug. V spisih ni sošolcev, ni smeha, ni skupnih potegavščin, nič ni takega, iz česar bi dihalo življenje, kar bi naredilo spis oseben, ne pa le neko poročilo o dogodku.
Že leta zaman iščem za besedami osebo. Tudi pri teh spisih je bilo tako. Kar malo naveličana sem se spravila k delu, saj so mi ene in iste vsebine postale skoraj že dolgočasne. In nisem se kaj dosti zmotila: prvi šolski dan, pa šola v naravi, pa tabori …
Potem pa je nekje na sredi bil na vrsti spis ene od učenk. Tihe miške, ki si je komaj upala odpreti usta in v vseh štirih letih ni bila niti enkrat obravnavana kot moteč otrok. Zanjo je veljalo: pridna, zelo se trudi, disciplinsko ne dela težav. Tudi njen spis se je nekako zlil z vsemi ostalimi. Šele zadnji odstavek je pritegnil mojo pozornost. Zapisala je: Nikoli pa ne bom pozabila, kako me je učiteljica obtožila, da kadim! Takoj sem se začela spraševati, le katera bi lahko bila tako neumna. Za to deklico smo vsi vedeli, da ne bi naredila najmanjšega prekrška, kaj šele, da bi kadila v šoli. Brala sem naprej: Bilo je pri uri slovenščine in razredničarko sem prosila, če grem lahko na stranišče. Seveda je dovolila, saj dovoli vsakemu. Ampak zraven je še rekla, naj tam ne kadim in naj pridem takoj nazaj. Zadelo me je v dno srca. Kako je sploh pomislila, da bi lahko kadila! In to potem reče še na glas in me obtoži pred celim razredom. Bila sem užaljena in prizadeta. Doma sem dolgo jokala.
Še enkrat sem se vrnila na začetek. Brez dvoma - pisalo je: bilo je pri uri slovenščine in razredničarko sem prosila …
Pisala je o krivici, ki sem ji jo storila jaz. Govorila je kot o tretji osebi, toda brez dvoma sem bila jaz. Odložila sem spis in si priklicala dogodek, ki se je tej deklici zapisal v spomin kot ena največjih krivic. Bilo je pred dvema letoma, ko smo v šoli ugotovili, da učenci, ki hodijo med poukom na stranišče, tam kadijo. Vonja po cigaretah ne moreš skriti in ta je izdajal, kaj se dogaja. Z ravnateljeve strani je sledila prepoved puščanja otrok na stranišče med poukom, razen v izjemnih primerih, kar pa smo učitelji presojali sami. Tako so otroci, ki niso povzročali težav, še naprej odhajali, porednejši pa so ostajali v razredu. In tiste dni je bila moja razredna šala, da sem vsakemu, ki sem mu dovolila, da gre na stranišče, mimogrede in v šali še povedala, česa pa ne sme narediti. In ker se je veliko govorilo o kajenju na stranišču, je vsak slišal, da ne sme kaditi zraven. Vsi otroci so to, vsaj tako sem bila do tega trenutka prepričana, to razumeli kot šalo. Ko se je zadeva pomirila in so spet lahko nemoteno vsi odhajali na stranišče, se je tudi ta razredna šala umaknila neki drugi šali, navezani na kaj drugega.
Ne vem več, kdaj je ta deklica slišala, da ne sme kaditi. Mogoče je bila prva in tega še ni mogla razumeti, da je šala. Morda je moje pripombe drugim niso zanimale in jih sploh ni slišala, morda je bila zadnja. Pa je čisto vseeno. Besede, ki so bile izrečene na hitro, mimogrede, v šali in popolnoma nepotrebne so zarezale v srce. Sedaj, po dveh letih, je končno spravila iz sebe. Dve leti sva se videvali vsak dan in dve leti ni prav z ničimer pokazala ali mi rekla, kako sem jo prizadela. Dve leti sem mirno hodila po hodniku in v razred v prepričanju, kako mi uspeva lep odnos z učenci in kako nikomur nisem naredila krivice. Vsaj velike ne.
Do tega spisa.
Obšla me je globoka žalost. Ubogi otrok. Kakšno trpljenje so povzročile moje nepremišljene besede, pa čeprav so bile izrečene brez enega samega kančka zlobe.
Z deklico sva se potem pogovorili, da bi ji pojasnila, kako nisem nikoli podvomila v njo. Povedala je, da je to kmalu ugotovila in da se je smejala sama sebi, ker ni razumela šale, toda tisti dan ji je bilo pa nepozabno hudo. Bila sem tiho. Postavilo se mi je vprašanje, zakaj mi je potem vse napisala, če je sedaj vse dobro. In sem razumela: hotela mi je povedati, da tudi šala lahko prizadene. Tokrat sva zamenjali vlogi: ona je bila moja učiteljica, ko mi je odprla svet v otroško dušo. Svet, ki sem ga nekoč živela tudi sama, pa pozabila nanj.
Marija, sedaj sem tu, pod tvojim plaščem. Tista deklica me je naučila tudi tega, da ne zmorem sama, da potrebujem zaščito in pomoč in da nikoli, prav nikoli ne smem biti prevzetna in prepričana, da je vse, kar naredim, dobro.
Potrebujem varstvo in pomoč, da premislim prej, preden spet koga užalim s kakšno popolnoma nepotrebno pripombo ali kako drugače. Vsak dan znova se moram zavedati, da ni pomembno samo to, da jih nekaj naučim, ampak da jim življenje polepšam kolikor le lahko.
Sestavila: s.Darka Hlaj
Nazaj
ARHIV
Po tvoji besedi, Gospod
Zvečer
Gospa Antonija
|
|
